Demokratična hinavščina

Pustimo času čas, pa bomo o tistem, kar se zamolči, že še rekli kakšno besedo

Če si gledal ali poslušal medijska poročila med zadnjo libijsko kampanjo, zlasti ob britanskih in francoskih Natovih napadih iz zraka, si si, če pripadaš starejšim rodovom, v spomin zlahka priklical slog sovjetske propagande iz druge svetovne vojne. Tudi britanski in francoski letalci so bili odraz pravovernosti. Napadali so vojaške cilje, niti govora ni bilo o civilnih žrtvah, na resnico o Dresdnu pa smo morali kar dolgo čakati, nazadnje je prišla na dan v pisanju ameriškega literata.

Zgodovina ni nikoli natančno razdeljena na brezobzirne rušilce in demokrate. Po libijski operaciji – ko je javnosti ostalo nerazumljivo, kako se Gadafijevi ljudje tako dolgo držijo, čeprav so bili ideološko že zdavnaj razglašeni za dno sveta – so novice vodilnih medijev, tudi BBC-ja in CNN-a, še zlasti zadnjega, močno spominjale na poročila sovjetskega informbiroja o bitkah v Rusiji in potem na poti v srce Nemčije. Šele pozneje so se v skromni obliki, mimogrede, pojavili različne amnestije in priznanja, da smo izvedeli kaj tudi o tistem, za kar je svet, predvsem pa Američani, našel izredno znanstveno oznako: kolateralna škoda.

Koliko je te škode v današnjih spopadih, ne bomo kmalu zvedeli, ko pa bomo, ne bo več pomembno. Vrhunec tega poročevalskega odlaganja smo pač doživeli po izraelski ofenzivi na Gazo. Tisti, ki so vztrajno in natančno spremljali poročila, so od začetka vedeli, da Izraelci pobijajo tudi palestinske otroke. V poročilih se je to omenjalo. Vendarle gre za demokratično obveščanje, to le mimogrede, ki se je izgubilo v poplavi strogo vojaških poročil, ta pa seveda niso bila izraelska. Bilo bi najbrž najbolje in najbolj demokratično, če bi ob vsakem ubitem otroku omenili, da gre le za … no, za kolateralno škodo, ki je neizogibna. To smo povedali vsaj naknadno, potem pa šli naprej.

Smo pozabili, kako se počutijo, v zgodovini vojn, zmagovalci, ki nikakor ne morejo dokončno zmagati? Znesejo se nad žrtvami in vsemi, ki jim pridejo naproti. To je pač resnica o vojni!

Videli smo tudi hujše reči, ki jih veliko ljudi ne more razumeti. Kaj pomeni veselo razgrajanje vojakov nad trupli ubitih Afganistancev? Smešno, da moramo razpravljati o tem. Smo pozabili, kako se počutijo, v zgodovini vojn, zmagovalci, ki nikakor ne morejo dokončno zmagati? Znesejo se nad žrtvami in vsemi, ki jim pridejo naproti. To je pač resnica o vojni! Nikogar vojak osvajalec ne sovraži tako globoko, kot žrtev, ki se še ni popolnoma vdala. Pogovarjal sem se s sovjetskimi vojaki, ki so osvajali Nemčijo in mimogrede množično posiljevali Nemke (Ilja Ehrenburg, najbolj priljubljen poročevalec, jih je imenoval Gretchen, a pri tem ni mislil na Fausta).

Res smo o vsem tem, o vseh grozotah v Afganistanu, nazadnje dobili pričevanja, zapela je tudi kaznovalna šiba, pa vendarle ostane to, da gre za ekscese demokratičnega tabora, njegovi ekscesi so nekaj drugega kot denimo ekscesi Al Kaide. Tako nekako. Saj se je demokratični svet pod ameriškim vodstvom spoprijel z nevarnimi ničvredneži, če se naredi kaj narobe, je to še vedno v imenu demokracije. V Afganistanu so vsi ubogi, a najbolj ubogi so, se hoče reči, ameriški in zavezniški vojaki, ki se žrtvujejo za idejo in hkrati, tu in tam, povzročijo tisto kolateralno škodo. Pravzaprav bi bilo novo lahko edino to, da je tudi ta škoda postala zelo obsežna. Zato jo raje omenjajo po dogodkih, ne pa med njimi.

Saj se vse to dogaja v imenu demokracije, tega nismo pozabili. Vso stvar pa vodi dežela, ki ima za vse, kar naredi, kritje v demokratičnih idealih. Eisenhower je ob britansko-francoskem napadu na Suez zgroženo rekel, da česa takega Amerika ne more sprejeti, saj ni kolonialna sila. Res, bi se vprašali danes, ko opazujemo nenadni Obamov obisk v Kabulu in njegovo zagotovilo, da bodo Združene države ostale tam tudi po tem, ko se bodo njihovi vojaki (že komaj čakajo!) vrnili domov. Ostale bodo tam, kjer so ameriški interesi, tako kot sta to svojčas počeli Britanija in Francija. Amerika naj ne bi bila kolonialna sila?

Veliko članov Nata, organizacije, ki naj ne bi imela nič opraviti s kolonializmom, je tako ali drugače, predvsem pa neposredno, prišlo na pomoč z vojaki, tudi mi. Pa pri tem ne razmišljamo veliko, in to je pametno. Saj se nočemo spoprijemati z mislijo, da sodelujemo v kolonialni vojni. O tem in o vlogi Nata ne razpravljamo. Tudi to je razumljivo. Naša tradicija previdnega molka je dolga.

Lahko bi seveda doma razpravljali, kaj je pravzaprav resnica o Natu, o tem, da je ostal in se še razvijal tudi po padcu glavnega nasprotnika, Varšavskega pakta, vendar ne gre za temo, s katero bi se mučili. V neki javni razpravi pred vstopom v Nato smo nekateri sicer spraševali, kaj naj bi tam delali, a je učen gospod, tvorec naše ustave, odgovoril s kratkim stavkom: »Moramo biti zraven«. No, zraven smo, naj pač prinese, kar bo. Imamo pa druge skrbi. Pred dvajsetimi leti smo se osamosvojili in si vzeli, kar je našega. Med drugim tudi prihranke nekdanjih bratov Hrvatov in Bosancev v naših bankah. Dvajset let pozneje poskušamo najti pametno kompromisno rešitev, a tisti vlagatelji so ostali brez denarja, ki so ga zaupali našim bankam, ker so slovenske, torej zanesljive.

Zanesljive?

V spominih na vojno kontroverzni slovenski umnik Kocbek opisuje odhod italijanske vojske po kapitulaciji Italije in vzklik italijanskega generala o Slovencih kot »grande nazione sloveno«. No, ne pretiravajmo in se ne ukvarjajmo preveč z lepimi stranmi nacionalne zgodovine, ko smo veljali za velike. Zdaj smo pač del neke gmote, ki jo vodi velika sila, od nas pa se ne zahteva, da o tem preveč razmišljamo. Saj tudi ne! Kdo pa med nami kaj sprašuje o Natu, o tem, kdo ga vodi in komu je sploh potreben in zakaj.

Ali naj poleg vsega res razmišljamo še o kolateralni škodi? Uboge žrtve, kaj moremo. Pustimo času čas, pa bomo o tistem, kar se zamolči, že še rekli kakšno besedo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.