Adam Yauch – MCA (1964–2012)

Skupina Beastie Boys je leta 1986 žanr rapa, ki je prav tedaj dobival tržni zalet, pripeljala na dovoze najstnikov belega srednjega razreda ameriških predmestij. Poteza nikakor ni bila naključna. Danes že legendarni producent njihovega prvenca Rick Rubin je bil takrat še zelenec – najprej je bil koncertni didžej Beastiejev, kmalu pa je ustanovil pozneje ultra uspešno rap založbo Def Jam. Zavohal je potencial, ki ga je imela sicer popolnoma črnska ulična kultura daleč zunaj svojih meja mestnih slumov in klubov. Imel je prav in tako mu je že v mladosti uspel eden največjih, če ne kar največji met v njegovi sicer neverjetno uspešni karieri. Srednješolski hardcore punk bend iz bolj polikanih okolišev New Yorka, Manhattna in Brooklyna je preobrazil v raperske nastopače.

Ne, v resnici jih je revolucionarno preobrazil v nemogoče, v pravi oksimoron – bele, judovske raperske zvezdnike. A ne samo bele, ampak tudi politično nekorektne. Chucka D-ja iz skupine Public Enemy so takrat tako sprovocirali, da je na njihov prvi globalni hit Fight For Your Right to Party odgovoril s komadom Party For Your Right to Fight. S prvencem License to Ill so Beastieji zasukali svojo punkrockersko držo v jebivetrski rap kolektiv, ki je rapal o bejbah in žurih, Rubin pa jih je elegantno vpel v kitarske rife, udrihajoče bobne in punkrockersko produkcijsko estetiko. Rezultat: License to Ill je bila prva rap plošča na prvem mestu Billboardove lestvice in najbolje prodajana rap plošča desetletja.

Dve leti pozneje se je zgodil ključni zasuk, ki pove največ o načinu razmišljanja in dela newyorškega tria. Čeprav je bil njihov prvenec izjemno uspešen, je bil njihov drugi album Paul’s Boutique skoraj popolno nasprotje. Izbrali so drug produkcijski tim in zavzeli bolj umetniško pozo. Projekt je bil tehnološko ambiciozen, pravzaprav ena ključnih učnih ur kolažiranega semplanja v vsej zgodovini »reži in lepi« tehnike, ki sta jo zakrivila takrat vizionarska, danes pa kultna producenta Dust Brothers. Album je bil dejansko pred svojim časom in se sprva ni najbolje prodajal. Prav Adam Yauch ali MCA je bil tisti, ki je Beastieje takrat prek skupnega prijatelja pripeljal do skupine Dust Brothers in omogočil, da je nastal »eden najboljših albumov vseh časov« po mnenju revije Times.

Sledila je sijajna plošča Check Your Head, potem pa je odjeknila bomba. Leta 1994 je izšel album Ill Communication, s singlom Sabotage, ki je bil opremljen z domiselnim videospotom pod taktirko Spika Jonzeja. Plošča je bila popolna uspešnica, njihova turneja po ZDA je bila razprodana. Pozor, bili smo šele sredi devetdesetih (!), Beastieji pa so se že dokazali kot izjemno iznajdljiv in domiseln bend, ki zavzema širše polje popularne kulture in ki ne samo rapa, ampak igra tudi inštrumente in se loteva raznih oblik sodobne umetnosti.

MCA je imel v trojčku vlogo »starejšega brata«. Deloval je najbolj odgovorno, govoril premišljeno in se najmanj pačil. Tudi njegov raperski stil je bil najbolj miren, njegov glas hrapav, prvi se je distanciral od politično nekorektnih besedil o dekletih. Bas kitaro je igral že kot najstnik in je veljal za najboljšega glasbenika trojke. Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je soustanovil organizacijo, ki je zbirala denar za gibanje za neodvisnost Tibeta. Na prvi koncert v San Franciscu je prišlo sto tisoč obiskovalcev, kar je bil drugi največji dobrodelni koncert na ameriških tleh po Live Aidu. Yauch je pod psevdonimom Nathaniel Hornblower tudi režiral nekatere med vedno svežimi in estetsko samosvojimi videospoti Beastiejev, pozneje tudi dokumentarec o košarki. Hkrati je vodil neodvisno produkcijsko hišo Oscilloscope Pictures.

Novica, da je umrl, ni bila čisto presenečenje, saj so izid zadnjega albuma Hot Sauce Commitee zaradi njegove bolezni, raka na slinavki, prestavili za kar dve leti. Pred nekaj tedni so Beastieji postali šele tretja rap skupina, ki so jo uvrstili v Rock’n’Roll Hall of Fame. Yauch se dogodka ni mogel udeležiti, je pa napisal zahvalno pismo.

Zaradi zgodb, ki so jih Beastiji pletli z vsakim albumom, zaradi stilske, estetske, pa tudi imidževsko inovativne poze, ki so jo razvijali in spreminjali desetletja, so si zagotovili status največjega, pa ne le belega, ampak največjega hiphop benda vseh časov. Boy-

si so z mešanjem slogov izumili svoj lastni »beastie« žanr. Začeli so kot punkerji, ki so nastopali kot predskupina pred bendi, kot sta Dead Kennedys in Misfits v CBGB-ju, in končali kot zvezdniki, ki so razprodali Madison Square Garden. Zato so delovali kot večna skupina, ki bo zganjala hrup še leta 2030. In zaradi svojega edinstveno razvejanega opusa dejansko tudi so večni. Niso najboljši, a so najboljša stvar, ki se je v glasbi zgodila New Yorku v zadnjih tridesetih letih.