Marcel Štefančič jr.

18. 5. 2012  |  Mladina 20  |  Kultura  |  Film

Ulični ples 2

Streetdance 2, 2012
Max Giwa & Dania Pasquini

Evrosalsa.

Ko gledate Ulični ples 2, nimate občutka, da je bil posnet v času hude finančne in gospodarske krize. Zdi se, kot da je bil posnet v času prosperitete, visoke gospodarske rasti – vsi namreč plešejo in rajajo in žgejo. Ne, nikoli ne bi pomislili, da je bil posnet v času krize, pa četudi je posnet v 3D tehniki.

Akcija se tokrat iz Londona preseli v Pariz, kjer se obeta velika tekma, zato plešejo še toliko bolj – trenirajo, skačejo, norijo, blaznijo. Pri tem se ne ustavijo pred nobeno gimnastično elastiko. In pred nobeno akrobacijo. Če je treba, hodijo po zraku. Na vsak način hočejo zmagati. Na vsak način hočejo biti konkurenčni. No, na tej točki vsi ti plesalci izgledajo kot otroci krize – kot delavci, ki nočejo biti odpuščeni. Zato kar pokajo od fleksibilnosti. To, da se v plesni ekipi, ki hoče zmagati, združijo predstavniki vseh evropskih dežel, od Nizozemcev do Francozov, od Špancev do Nemcev, od Italijanov do Francozov (celo Švicarjev), je altruistični namig, da je rešitev v večji integraciji in centralizaciji Evrope (živel fiskalni pakt!), toda dejstvo, da to »združeno Evropo« vodi Američan (Falk Hentschel), je ultimativni altruizem.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.