Somrak supersil

Pozabili smo, ali pa nismo nikoli doumeli, da na svetovni šahovnici pomembne vloge ne igrajo le kralji, kraljice, trdnjave, ampak tudi kmetje

Če bi hoteli oceniti najčistejši dosežek ameriške supersile, odkar jo tako imenujemo, bi se težko izognili Marshallovemu načrtu. Od začetka do konca je pred nami nekaj pozitivnega. Postavil je na noge, gmotno in duševno, grozovito razdejano Evropo, vlil tistemu delu človeštva, ki ga imenujemo Zahod, nove moči za preobrazbo, ni škodoval nikomur. Položaja Amerike kot supersile – izraz je spravila v javnost sama – ni bilo nikoli več mogoče oceniti s tako lahkoto. Sledile so vojne, kar nekaj jih je bilo, zgodovinsko gledano pa niti ena ni bila brez pomot, zagat in zapletenega konca, če je konec sploh imela. V Koreji so se zmagovalci, Američani na čelu skupine držav, morali zadovoljiti s polovico pogače, kot bi se reklo v sami Ameriki. Sledila je katastrofa v Vietnamu, potem negotov izid zalivske vojne, ko so se zmagovalci ustavili pred Bagdadom in pustili Sadama Huseina še kar nekaj časa pri miru, nato pa vdor v isti Irak brez popolne podpore vseh zaveznikov in z izidom, ki še ni jasen. Končno še Afganistan, kjer naj bi Amerika dosegla nekaj novega, v obliki vzgoje domačih demokratičnih sil. Nekaj antikolonialnega naj bi bilo to, če pozabimo, da so tudi kolonialne sile, nekoč, na zasedenem ozemlju skušale … vzgajati.

Vse to nam ne kaže ničesar, česar ne bi poznali iz drugih obdobij zgodovine, vsekakor pa se supersili dogajajo stvari, ki lahko zasenčijo tisti mogočni izraz. Seveda so si ga tako predstavljali tudi sami izvajalci, še zlasti tisti, ki so s proučevanjem zgodovine prišli do sklepa, da si je v današnjem času le Amerika resnično zaslužila naziv, ki ga je sama vpeljala in ga je svet, z odobravanjem ali ne, sprejel. Slovito pripombo enega od tvorcev ideologije supersile, Henryja Kissingerja (ki se je v primerjavah opiral na Bismarcka in politiko evropskih sil 19. stoletja), da »ne ve, komu naj bi v času kriz telefoniral v Evropo«, imajo po navadi za kritiko Evrope, češ saj se zavezniki ne bi znali dogovoriti med sabo, tako se ne ve, s kom se Ameriki splača govoriti. Kissingerjeva duhovitost pa ima še drugo, zelo preprosto plat. Povedal je, da je telefonirati treba in da bi bilo dobro, če Evropa to sprejme kot ukaz.

Morebiti je to zdaj že drugače, ob takšnih krizah, kot je grška, prav gotovo vsi, tudi supersila, vedo ne le, komu je treba telefonirati, marveč tudi, da mora biti klicev več – na različne strani. Spoznalo se je nekaj, kar pravzaprav nikoli ne bi smelo biti sporno. Klicati je treba na vse strani, ne le razmeroma velike sile, marveč tudi manjše države, saj bi lahko naslednji koraki Grčije, če ostanemo pri tem, močno zamajali celotno evropsko celino, spravili na dan dvome o nadaljnjem delovanju evra in Evropske unije, zamajali delovanje Washingtona v Evropi in še marsikaj.

Kdo bi si pred dvajsetimi leti mislil, da bo prav neka Nemka odločno izjavila, da se Evropa mora združiti v »politično unijo«.

Morebiti ne bi smeli biti presenečeni, če moramo, po dolgem času, razmišljati o tem, kdo nas vodi, koga naj imenujemo velika sila, ali je še kdo poleg ZDA supersila, pa tudi, ali so manjše države res manj pomembne ali s svojimi koraki lahko pretresejo celotno stavbo svetovnega življenja. Gospa Merklova, ki jo imamo za političarko mednarodnega formata in ki je svojo državo, po sedemdesetih letih prevzgajanja »hude Nemčije«, pripeljala do nekakšnega, ne vemo, kolikšnega, položaja pomembne sile (ne supersile, seveda), nastopa, prvič po dolgem obdobju nemške previdnosti, s trdimi »pruskimi« napovedmi, kaj mora storiti Evropa. Kdo bi si pred dvajsetimi leti mislil, da bo prav neka Nemka odločno izjavila, da se Evropa mora združiti v »politično unijo«. Socialdemokrat Schröder ji je pritrdil.

Živimo v deželi, ki se je enkrat ali dvakrat v 20. stoletju (pravzaprav dvakrat) upala dvigniti glas proti močnejšemu, toda le tako, da se je potem vrnila v svojo tradicionalno vlogo ubogljivosti. Dvignili smo se proti nemški invaziji in se oddaljili od nezrelega Miloševićevega ukazovanja. Smo pa, denimo, prav zdaj, trdno v skladu s tradicijo, sprejeli zamisli Merklove o varčevanju, ki so jim že hitro spodnesli tla drugi, predvsem Francozi. In mi? Nemo opazujemo, kako smo lahko videti nebogljeni, kot učenec, ki se je za domačo nalogo naučil samo ene snovi in ni pričakoval, da se bo moral učiti še kakšne druge. Čudno je, ampak očitno: iz svoje zgodovinske prakse se nismo naučili misliti protislovno, ko se nečemu, čemur smo pritrdili, mora hitro dodati še nekaj čisto drugega.

Skratka, pozabili smo, ali pa nismo nikoli doumeli, da na svetovni šahovnici pomembne vloge ne igrajo le kralji, kraljice, trdnjave, ampak tudi kmetje, in da imamo, če smo kmetje, velike možnosti za zapleteno delovanje, enkrat z enim, drugič z drugim! Razpravljamo, koliko diplomatskih predstavnikov potrebujemo, kje in kaj naj delajo, ko pa smo včlanjeni v EU in za nas mislijo tudi v Bruslju. Vendar iz dneva v dan vidimo, da imamo poleg skupnih tako razvejene lastne interese, da bi bila nepopravljiva napaka, če bi začeli zapirati svoja diplomatska predstavništva. Najbolj brezglav je predlog, da zapremo predstavništva v državah članicah Unije, saj imamo tisto sicer nerodno Angležinjo v Bruslju, ki pripravlja celo armado »evropskih« diplomatov.

Vrnimo se k supersilam. Imamo eno, katere predstavniki pa že napovedujejo še eno. Seveda Kitajsko (z vso njeno pregovorno korupcijo). Če bi ta postala supersila in ni odklenkalo že samemu pojmu supersile, še nikoli ni bilo tako jasno, da so igralne možnosti velikih in malih zapletene in da mora tudi Islandija (vzemimo jo za primer) imeti dobro zunanjo politiko. Žal mi je, morala jo bo imeti tudi Slovenija. Sicer pa poglejmo v zgodovino. Supersilo Sovjetsko zvezo so omajale, poleg njenih lastnih napak, male države. Lahko je obžalovala, ker je napadla Madžarsko ali Češkoslovaško! Mali so tisti, ki razjedajo in nazadnje ubijejo pošasti. Te se prepozno zavejo!

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.