Veličastnost v dežju

V dežju se dogajajo tudi velike stvari, in če so slavljene osebe pametne, se mu ne izogibajo. Še najmanj, kot smo videli, angleška kraljica.

Ko so se množice ne najrevnejših Rusov zagnale v demonstracije proti Putinu – čeprav so opazovalci že napovedovali umiritev protestov –, se je z neba vsulo. Rusko prestolnico in njene protestnike je zajel naliv. Ni jih ustavil. Dež nikoli ne ustavi demonstracij. Saj le redko ustavi celo nogomet.

Dež! Njegova navzočnost pri človeškem delovanju je neizogibna. Ne izognejo se mu ne vladarji ne diktatorji. Spomnil sem se daljnih let prve sovjetske petletke, ki sem jo preživljal kot zelo navaden najstnik v sovjetskem glavnem mestu. Bilo je 1. maja ali na dan obletnice oktobrske revolucije. Vseeno. Milijoni so tistega dne morali, zbrani po podjetjih, uradih in šolah, na demonstracijo povzdigovanja dogodka. Mladi, stari, zdravi, pa tudi manj zdravi. Temu nihče ni niti smel niti upal oporekati in ostati doma, pogosto v kakem skupnem stanovanju, kot se je tedaj živelo. Cilj je bil en sam: korakati, po dolgih urah počasnega premikanja množice stopati čez Rdeči trg in videti Njega.

On, vladar sovjetskega komunizma, je stal na balkonu Leninovega mavzoleja in – moram reči – neutrudno mahal z roko, o kateri smo šele desetletja po njegovi smrti izvedeli, da je bila malo pohabljena. Še preden smo stopili na Rdeči trg, smo brezizrazno gledali, kako z balkona nekega hotela tujec maha in vzklika: »Es lebe Štalin!« Po izgovarjavi se je videlo, da je Nemec.

Stalin je neutrudno mahal. To je bilo tisti dan, bile so tiste edine ure, ko je moral biti dober do ljudstva. Moral je neutrudno mahati. Ure in ure ni zapustil mavzoleja. To so bili trenutki koncesije, ki jo je vladar naredil ljudem. Enkrat, dvakrat na leto. Pa še pogosto, ko je deževalo.

Dež je tisto, čemur so vsi podrejeni ali pa mu vsaj ne oporekajo. Še diktatorji ne. Videl pa sem tudi umne voditeljske glave, ki so množici veselo mahale pod dežnikom, ko bi se lahko umaknile. Saj ne bomo pozabili Billa Clintona, ki se je čudežno odločil obiskati Ljubljano, ko je bil predsednik. Dež je neusmiljeno lil, on pa je stal na Kongresnem trgu, veselo razpoložen. V govoru je tudi izgovoril ime našega največjega pesnika – popolnoma pravilno. On, človek iz anglosaškega sveta, kjer slovanske priimke praviloma izgovarjajo nepravilno. Tistikrat pa je bil to PREŠIRN, dragi moji!

V dežju se dogajajo tudi velike stvari, in če so slavljene osebe pametne, se mu ne izogibajo. Še najmanj, kot smo videli, angleška kraljica. Ne vem, ali bi slavje na Temzi imelo pravi pomen in pravo ozadje, če ne bi bilo dežja, tistega neutrudnega, drobnega, vseobsegajočega angleškega dežja. Če bi se dalo, bi ga organizatorji tudi tehnično povzročili. Bil je, ta dež, neutruden, in kraljica ga je ob svojem diamantnem jubileju tako tudi sprejela. Z možem sta stala na odprtem odru in neutrudno mahala, tudi londonskemu filharmoničnemu orkestru, ki je plul mimo na posebni barki, da bi spomnil na čase, ko so tako z ladje zveneli Händlovi zvoki »glasbe na vodi«. Premočen do kože je London poslušal to neverjetno glasbo, ki je bila ustvarjena po naročilu, a je bila vendarle genialna. Takrat so umetniki tudi po naročilu ustvarjali kaj velikega.

Veličina kraljice Elizabete je v tem njenem molku, pri katerem vztraja že 60 let.  

Angleška kraljica je pojem, ki mu svet ne more priti do dna. Vedno se čudim, ko o njej govorijo Nemci ali Američani. Prvi so se monarhije otresli pred skoraj sto leti, drugi pred 250. Ko pa kdo omeni Elizabeto Britansko, se začnejo valiti reke skoraj smešne, otročje sentimentalnosti. Nemška televizija je niti ne predstavlja po imenu, rečejo samo »the Queen«. Kaj se dogaja v srcih republikanskih narodov?!

Pojasnila bi lahko bila precej preprosta, če bi o tem razmišljali nesentimentalno. Angleški monarh, moramo vedeti, veliko ve. Ve tako rekoč vse, kar je v državi treba vedeti. Predsedniki vlade ga redno obiskujejo in mu polagajo na mizo najzaupnejše državne dokumente, pa tudi dokumente drugih držav, ki jih vlada ima. Tudi ameriške. Tako torej kraljica, ki v tem primeru, kot smo mi to vajeni videti, niti ni čistokrvno angleška, ampak tudi nemška, njen mož pa je iz slavne družine Battenbergov, ki so se v Angliji preimenovali v Mountbattne, ta angleška kraljica ve vse, tudi vse tisto, kar je znano najožji vladi.

In kako kraljica vrača ali uporablja to svoje znanje? Vse to vrača s popolnim molkom. Nihče v vsej Angliji ali na svetu ne ve, kaj si misli o stvareh, ki jih pozna, tudi takšnih, za katere bi vohuni dali življenje, da bi jih izvedeli. Veličina kraljice Elizabete je v tem njenem molku, pri katerem vztraja že 60 let. Ob silovitem navdušenju ne le svojega naroda – v njem se najdejo tudi posamezni nasprotniki monarhije, denimo časopis Guardian –, ampak tudi navdušenju republikanske Amerike in bolj ali manj republikanske Nemčije.

Kraljica je naklonjenost svojemu narodu potrdila s hladnokrvnostjo, ko sta skupaj z možem, ki je zaradi tega še istega dne končal v bolnišnici, stala na Temzi in neutrudno mahala mimo plovečim ladjam in seveda televizijskim milijonom. Kraljica s klobukom svetlih pastelnih barv in v podobnem plašču maha množicam na dežju – kljub dežju. Ne, to ni izvirno, saj je tako delal celo Stalin, o Clintonu v Ljubljani pa tudi vemo vse. A nihče ni tako zelo potrdil tistega, kar iz prizora dela nekaj angleškega. Kraljica se ne zmeni za majhne neprijetnosti. To je angleško.

To je tisto. Saj se tudi vsi drugi znajdejo na dežju. V Moskvi se protestniki za dež niti ne zmenijo – kot da so Angleži. V Clintonovem ljubljanskem primeru je šlo za nekaj drugega, čeprav bi bilo lahko tudi angleško, saj je Clinton pri Angležih študiral. Gre za gesto in za to, da si geste zmožen. Biti praznično vesel ali pa vsaj hladnokrven na dežju. Brez tega ne prideš v zgodovino.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.