Pod črto / Jurij Gustinčič: (Moja) Rusija

Splošno zanimanje, ki so ga v svetu s protiputinovskim nastopom v katedrali Kristusa Odrešenika zbudile tri izobražene in drzne ruske mlade ženske, ni v dejanskem polpreteklem okviru nič resnično nenavadnega. Moji spomini segajo več kot pol stoletja v preteklost, maturiral sem v ruski šoli v Stalinovem času – šolska stavba je stala na trgu, kjer se je dogajala drama Maksima Gorkega Na dnu (Hitrov rinok), dijaki smo se dobro razumeli med sabo, nikogar se nismo bali, niti ne tajne policije, in smo veliko razpravljali. S sošolko in prijateljico, hčerjo Igorja Grabarja, umetnostnega zgodovinarja in učenca Antona Ažbeta, sva se z najinim učiteljem zgodovine (zares!) sprehajala po mestu in neutrudno razpravljala. Spomnim se, da smo se sprehajali tik pred slovito stavbo policijskega nasilja, na Lubjanki, in razpravljali med drugim tudi o prepovedani, toda znani ugotovitvi Nikolaja Buharina, češ da je Stalin »genialna mediokriteta«. Seveda je zmagal, moral je zmagati, mediokritete so tiste, ki po navadi zmagujejo!