(Moja) Rusija

Seveda je hudo to, kar zdaj dela maščevalni in hkrati negotovi Putin, vendar mu značilnega ruskega duha ne bo uspelo zatreti

Splošno zanimanje, ki so ga v svetu s protiputinovskim nastopom v katedrali Kristusa Odrešenika zbudile tri izobražene in drzne ruske mlade ženske, ni v dejanskem polpreteklem okviru nič resnično nenavadnega. Moji spomini segajo več kot pol stoletja v preteklost, maturiral sem v ruski šoli v Stalinovem času – šolska stavba je stala na trgu, kjer se je dogajala drama Maksima Gorkega Na dnu (Hitrov rinok), dijaki smo se dobro razumeli med sabo, nikogar se nismo bali, niti ne tajne policije, in smo veliko razpravljali. S sošolko in prijateljico, hčerjo Igorja Grabarja, umetnostnega zgodovinarja in učenca Antona Ažbeta, sva se z najinim učiteljem zgodovine (zares!) sprehajala po mestu in neutrudno razpravljala. Spomnim se, da smo se sprehajali tik pred slovito stavbo policijskega nasilja, na Lubjanki, in razpravljali med drugim tudi o prepovedani, toda znani ugotovitvi Nikolaja Buharina, češ da je Stalin »genialna mediokriteta«. Seveda je zmagal, moral je zmagati, mediokritete so tiste, ki po navadi zmagujejo!

Pussy Riot je le bleščeč primer prav take globoke in neusahljive intelektualne razposajenosti, kakršna je bila značilna že za Puškina in njegove prijatelje in ni nikoli usahnila. Ne policija, ne gulagi, ne grožnje o tem, kakšne bodo kazni za predrzno besedo, niso nikoli popolnoma potlačili tistega duha, o katerem je Puškin napisal slovite besede: »Tu je ruski duh, tu diši po Rusiji.« Vse to je obstajalo; zdaj vemo iz poezije Brodskega in drugih, da ni ta duh nikoli zamrl. Preveč govorimo, se mi zdi, o gulagih, premalo o duhu, ki ga nikoli ni nič popolnoma potlačilo in se je plazil po ruskih dušah vedno, podnevi in ponoči. To je tudi Pussy Riot. Seveda je hudo, kar zdaj dela maščevalni in hkrati negotovi Putin, vendar tega ruskega duha – to je moj spomin na Rusijo moje mladosti – ne bo mogel zatreti, če sploh verjame, da bi se mu kaj takega lahko posrečilo. Ima pa ta svobodni duh, skrbno zastrt pod pokrivalom, kar so tri mladenke dramatično razkrile, vedno tudi svoje, ruske meje. V Rusiji je bolj kot kjerkoli razvit kult osebnega prijateljstva. Nekateri ljudje, zlasti mladi in zelo izobraženi, si dovolijo izbruhe razposajenosti in duhovitosti. Potem pa vse zamre. Zamre in ostaja zaprto v ozkem krogu. Le redko se razvije v kaj množičnega. Duhovitost v pogumu je privilegij tistih najpametnejših.

Pussy Riot je le bleščeč primer globoke in neusahljive intelektualne razposajenosti, kakršna je bila značilna že za Puškina in njegove prijatelje.

Rusija je nekoč, v Stalinovih časih, razvila oblike notranjega odpora, ki so si pomagale tako, da so ostale zaprte. Za to so poskrbeli tudi v tistih časih! Mladina je vedno pazljivo prebirala klasike, ruske in zahodnoevropske (pa še Jacka Londona povrhu), vendar si v javnih knjižnicah zaman iskal nekatere romane Dostojevskega. Ni bil prepovedan, saj je bil priznan klasik. Ni ga bilo po knjižnicah, vsaj Karamazovih in Idiota nisi dobil, še manj Bese. Vedno je bil na voljo Zločin in kazen, ideologi so že vedeli, zakaj. Imel si seveda na razpolago Marxova dela, saj ni bil Rus, zapleten v ruske stvari. Imel si, če si bil ideološko ubogljiv, seveda Lenina, vendar ne tudi tistega neprijetnega dokumenta, njegove oporoke, v kateri je za Buharina (ki ga je dal Stalin ubiti) pisalo, da je »ljubljenec partije«, o Stalinu pa, da je netoleranten in bi zato bilo dobro, če bi ga umaknili s položaja generalnega sekretarja. Za tisto Leninovo oporoko vedo vsi, že skoraj sto let se prenaša od ust do ust, vpogleda vanjo pa ni bilo mogoče dobiti. Tako kot pri večini ruskih stvari si si moral, če si hotel biti resnično razgledan, pa zraven še kritičen do svoje zgodovine, pomagati z osebnimi pogovori in s svojo domišljijo. Kakšna beseda je veliko pomagala, vsaj v Stalinovih časih. Denimo misel, da je sam Stalin »genialna mediokriteta«.

Časi so se spremenili tudi v Rusiji. Ni mi znano, da bi Putin, strog, kot je, prepovedoval knjige in oporoke. Človek pač pove, kar hoče. Že dolgo nisem bil tam in ne vem, ali bi se mi še lahko zgodilo kot pred pol stoletja, ko mi je partijski funkcionar, ki sem ga spoznal, zaupno pripovedoval, kako so po nedolžnem zaprli, poslali v Sibirijo in tam dolgo zadrževali njegovega najboljšega prijatelja. Vem, mi je rekel funkcionar, da je bil nedolžen. Vprašal sem, ali je šel to povedat. O ne, je odgovoril, to bi bilo takrat nespodobno …

Veliko se je spremenilo, nekaj je ostalo. Ruska duša, rusko življenje, ruski upravitelji se ne spreminjajo, čeprav bi življenje to zahtevalo. Novo prihaja le pomešano s starim. Kaj pa imamo mi z vsem tem? Ali nismo nekaj čisto drugega, recimo evropskega?

Razmišljal sem o vzporednicah, ko sem zadnjič zaprepaden gledal, kako je vlada, njen šef, ukazala nikomur drugemu kot prav slovensko-ruskemu društvu – katerega častni član sem –, naj odslovi glavnega govornika pri Ruski kapelici pod Vršičem. Kratkomalo ukazala, pravzaprav, čeprav društvo ni državno in je tudi po naših navadah neodvisno. Zavrženi govornik, ugleden primorski Slovenec, je ostro protestiral zaradi nečesa, kar je bila mimogrede tudi žalitev za primorske Slovence. Vodstvo društva je v zadregi molčalo. Dobro je vedelo, da mu po nobenem pravilu ali zakonu nihče ne more prepovedati, da samo izbira govornike. Vendar je bilo v zadregi, kakršno tako dobro poznamo ne le iz svoje, ampak tudi prav iz ruske zgodovine. Da se ne bomo upirali. V sovjetskem primeru se skoraj nikoli niso. Kot je rekel moj znanec: »Ni se spodobilo (kaj reči).«

Rusija je daleč, a morebiti ne tako daleč, kakor se misli. Mi smo drugačni, za svoje nastope ne potrebujemo skupin, kakršna je Pussy Riot. Vendar je dobro, da imamo pred sabo tudi rusko zgodovino, pa še sovjetsko. Včasih se splača pogledati, kako so se stvari razvijale tam in kakšne so nevarnosti, ki prežijo vsepovsod. Tudi v demokraciji, ki naj bi jo imeli. Dobro je, da imamo tudi taka društva, ki o tem lahko razmišljajo!

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.