Marcel Štefančič jr.

21. 9. 2012  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Film

Ime mi je Li

Io sono Li, 2011
Andrea Segre

Hujše od predsodkov.

Andrea Segre je v zadnjih letih posnel serijo dokumentarcev (Zelena kri, Zaprto morje, Kot človek na Zemlji ipd.), v katerih je razkrinkal katastrofalno ravnanje z afriškimi begunci, ki so skušali imigirirati v Italijo. Prihajali so – in še vedno prihajajo – iz stalno ogroženih, raztrganih, krvavečih, »faliranih« dežel (Eritreja, Somalija ipd.), prizorišč srhljive revščine, zahodnega izkoriščanja naravnih virov in večnih državljanskih vojn, toda Italijani so jih potem – in jih še vedno – mirno vračali nazaj.

Še huje, Berlusconi je z Gadafijem, libijskim despotom, sklenil pakt, ki je Libijo zavezal brutalnemu ustavljanju afriških migrantov. Libijskim oblastem je pripadla čast in slast, da so z afriškimi migranti počele, kar so hotele. Dobile so bianco ček. In libijske oblasti so ga dobro, smrtno resno unovčile: imigrantov niso le ustavljale, ampak so jih zapirale, zastraševale, zlorabljale, mučile in celo pobijale. Berlusconi je rekel, da so afriški imigranti potencialni kriminalci (le zakaj bi sicer hoteli v Italijo in Evropo?), Evropa – trdnjava EU – pa se je delala, kot da ni nič in kot da je to primitivno izživljanje nad afriškimi migranti ne zadeva. Hej, saj veste, kakšen je Gadafi! Povsem evropska zadeva je obveljala za afriško notranjo zadevo. Afriški migranti pa so medtem trpeli v Gadafijevi chamber of torture.

Drobni tisk te kupčije – potapljanje in utapljanje migrantov, upori migrantov ipd. – je le tu in tam oplazil večerna poročila. In to je bilo vse. Andrea Segre zdaj – v filmu Ime mi je Li, svojem prvem igranem celovečercu – to dramo sodobne migracije in imigracije, sicer kritično topiko družbe globalizacije, prostega pretoka delovne sile in trdnjav, preseli v Chioggio, otoško mestece v beneški laguni, kakih 25 km od Benetk, ki se po prihodu Shun Li (Tao Zhao), mlade kitajske imigrantke, prelevi v novo začasno fronto »javne« razprave o migraciji in imigraciji, še toliko bolj, ker se Li sprijatelji in romantično zaplete z Bepijem (Rade Šerbedžija), alias »Pesnikom«, članom stalnega ribiško-barskega omizja, že dobro integriranim imigrantom, ki je pred mnogimi leti prišel iz Jugoslavije. Na mizo padejo vsi stereotipi, vsi predsodki in vsi klišeji – Italijani, mali ljudje, v kitajski imigrantki vidijo znak, da se je začela invazija, toda pri tem spregledajo, da je tako prestrašena kot oni in da bi lahko njene solze, produkt njenega domotožja, stalne zadolženosti, eksistencialne tesnobe, mafijskega izsiljevanja, napol suženjske zlorabljenosti in vseh tistih nelagodnih jezikovnih, kulturnih in geografskih ločnic, beneško laguno naredile še bolj slano, kot je. Ali bolje rečeno: vsi ti mali ksenofobi, ki živijo v meglici, da ne rečem megli (beneška laguna pač), spregledajo, da ima Li precej hujše probleme od njihovih predsodkov in da je po drugi strani to, kako bo rešila te probleme (in ali jih bo rešila), odvisno tudi od njihovih predsodkov, od kvantuma njihove soli.

(Kinodvor)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.