Bernard Nežmah

21. 9. 2012  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Knjiga

Pater Anselm Grün: O sreči staranja

Mladinska knjiga, Ljubljana 2012, 39,90 €

+ + + +

Ko menih napiše knjigo, s katero izzove vladajoči liberalizem.

Benediktinec pater Grün je morda celo najmočnejša figura katolištva, saj svoj način bivanja postavlja kot vabljiv model prihodnosti. Najsi bo njegovo vodenje samostana na Bavarskem, ki je ekonomsko samozadosten, ustvarjalen in socialen v enem, najsi bo njegova knjiga o starosti, ki jo postavi kot stanje, po katerem lahko samo hrepenimo.

Ta ideja je provokativna, vendar pa ni mišljena kot vaja iz duhovitosti. Pojasni in utemelji jo tako prepričljivo, da jo lahko brez težav sprejmemo. Kakšno modrost torej razkriva samostanski pater?

Seveda ne zavrača načela vitalnosti, po katerem se devetdesetletnik začne učiti ruščine ali po katerem mora tudi starka ohraniti gibčnost, da lahko preskoči ledeno lužo. Vendar je realist in sprejema starost kot počasnost in utrujenost. Starci so resda izločeni iz tekme v ustvarjalnosti, učinkovitosti in hitrosti, toda s tem dobijo priložnost, da se prosto ustavijo. Da poiščejo sebe, se pravi, da skušajo zaživeti v skladu s samim seboj. Če dejavno premišljajo o svojih izkušnjah, so s kompleksnimi refleksijami vir modrosti za skupnost.

Toda starost po Grünu ni sinonim za letargijo, temveč stanje, ko človek po naravni poti pride do sposobnosti samopremisleka o smislu življenja, ko se tega zave in zaživi po načelih odprtosti in radovednosti. Ko osamljenosti ne doživlja več kot boleče nadloge, saj se je izmaknil diktatu ekonomije prostega časa, ki prodaja aktivnosti in izdelke, da bi si z njimi zapolnili slednji trenutek časa. Starost torej kot sposobnost, da lahko čas preživiš tudi sam s sabo.

Knjiga, ki jemlje mladosti njeno apriorno premoč.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.