»Film je dialog z drugim«

Olmo Omerzu se je že čisto majhen zaljubil v film. Ko je bil otrok, je začel sam hoditi v ljubljanske kine in se tam potopil v globoki sedež. Preden se je film začel, je zaprl oči in mižal. Ko je pogledal, je iz teme vstopil neposredno v zgodbo, ki se je razvijala na platnu. Šlo je za igrive začetke zgodbe o uspehu.

Letos je bil njegov film Mlada noč izbran v sekcijo Forum berlinskega festivala, kjer se predvajajo le povabljeni filmi. Nato ga je vodstvo festivala uvrstilo med pet filmov iz vseh sekcij, ki so se predvajali v berlinskih kinih tudi za širše občinstvo. Mlada noč je film brez očitnega junaka in s perspektivo, ki potuje od pogleda otrok do pogleda odraslih. Dogaja se na prvi dan novega leta, ko se mlada fanta zvečer znajdeta v stanovanju z odraslimi, za katere je ljubezen moč, poželenje orodje, domišljija pa se tam pretaka v resničnost. Film je uspešno gostoval na festivalih v Los Angelesu, Srbiji, Rusiji in na Češkem, pred njim pa je polno zasedena jesen. Hkrati gleda Olmo že proti svojemu novemu filmu, Družinskemu filmu, ki naj bi se v koprodukciji Češke, Francije, Hrvaške, Nemčije in Slovenije začel snemati prihodnjo jesen.

Leta 1997 je na razpis RTV Slovenija poslal osnutek filmskega scenarija. Vodja razpisa, Andrej Žumbergar, ki se je tedaj ravno dobro vrnil v Slovenijo s praškega FAMU-ja, je postal njegov mentor in 13-leten je posnel svoj prvi film Almir. Šlo je za znanstvenofantastično zgodbo o begunskem dečku, ki ga posvoji slovenska družina, za katero se izkaže, da so njeni člani vampirji.

»Zanimala me je grozljiva, vampirska plat, a v nekem trenutku se je izkazalo, da ima zgodba tudi veliko političnega konteksta, ki so ga drugi videli precej jasneje. Pri trinajstih si pač samo medij za dogodke okoli sebe in nato jih po spletu naključij sestaviš v svojo zgodbo,« pripoveduje danes 28-letni režiser, ki je odšel po stopinjah svojega mentorja in diplomiral na najuglednejši evropski filmski akademiji v Pragi.

Na FAMU-ju je bil temelj študija avtorski film. Olmo se je odločil, da je zanj pomembno, da kot filmski ustvarjalec ohrani analitično distanco, a uporabi vsa orodja, ki mu jih film kot medij omogoča, da s filmsko zgodbo doseže, kar želi.

Praška akademija mu je dala znanje o veščinah in orodjih, ki jih ima na voljo, da natančno ve, kako s čim nekaj doseči in kaj vse je mogoče. Naučil se je, da lahko tudi le napol odigrana situacija, posneta iz vseh kotov, z montažo pridobi napetost in postane eden njemu ljubših prizorov. »Paleta, na kateri imaš svojo abecedo, postane z znanjem barvitejša in študij omogoči, da jo začneš uporabljati in oblikuješ svoj lastni jezik.«

Bolj kot liki ga zanimajo situacije. Navadne, vsakodnevne, ki v sebi skrivajo drobne premike, kakršne radi spregledamo. Rad se igra z odvzemanjem in odtujitvijo, ki poudari, kar bi drugače ušlo pogledu. Fascinirajo ga kršitve pravil, s katerimi doseže, da gledalec občuti stvari, ki kršijo logiko in pravila fizike: v dobrem filmu lahko v pol minute mine za filmske like večnost in nastopi popolna odtujenost, ki jo začuti tudi gledalec.

»Film je vedno dialog z drugim človekom,« je prepričan prejemnik posebnega priznanja za režijo na 12. festivalu slovenskega filma (FSF) leta 2009 za film Drugo dejanje. Hoče, da so njegovi filmi komunikativni in gosti kot življenje. Ne verjame v ameriško dramatičnost in Aristotelov sistem, kjer na koncu sledi katarza. Hkrati ohranja distanco do najekstremnejšega evropskega odklona, kjer se v življenju nič ne dogaja in so ljudje le opazovalci. Njegovih filmov se ni treba bati. Gledalcu ni treba trpeti, da bi doživel globino filmske umetnosti in zgodbe. »Vedno se mi je zdelo, da je v življenju polno zametkov dramatičnih situacij, a se v njih različno obnašamo. Vse se ne izpolnijo, včasih pride človek do novega spoznanja, a ne spremeni svojega obnašanja.«

Igralce in sodelavce izbira skrbno. »Režiser ni na vrhu hriba, vsi drugi pa pod njim. Vsi so pomembni,« pravi Olmo. Igralce rad postavlja v situacije, ki jim niso domače, ki morda celo nasprotujejo rečem, v katere verjamejo. »To pripelje do napetosti in drugačnih energij, ki so vedno zanimive.«

Film jemlje resno. To ni prostočasna dejavnost, ki se je lahko loti vsak. Je umetnost s svojo zgodovino. Zanjo velja, kar Olmo udejanja v tem, kako se loteva ustvarjanja filmov: potrebna sta popolno poznavanje in obvladovanje veščin, da si lahko nato privoščiš improvizacijo in kršitve, ki jih obrneš v svojo korist. Profesionalnost je tista, zaradi katere v novem filmu Mlada noč gledamo tudi priznane češke igralce. Ker so hkrati delali predstavo v gledališču, včasih tudi po cele noči niso spali. A niso hoteli zamuditi priložnosti, da delajo in posnamejo film z izjemnim filmskim režiserjem.

Film Mlada noč bo slovensko premiero doživel na letošnjem FSF-ju, potem bo prikazan na Liffu in nato pride na redni spored ljubljanskega Kinodvora.

Film:
Mlada noč
Kaj: slovenska premiera filma Mlada noč Olma Omerzuja (v okviru Festivala slovenskega filma)
Kje: Amfiteater portoroškega Avditorija, Portorož
Kdaj: 27. septembra 2012 ob 22. uri