Max Modic

23. 11. 2012  |  Mladina 47  |  Kultura  |  Plošča

Van Morrison: Born to Sing: No Plan B

2012, Exile/Dallas

Pekel, to so drugi, okej, vsaj večina njih, citira Sartra Van the Man v songu Goin’ Down to Monte Carlo in si v svoji prepoznavni samotarski drži daje duška, ko brez pridiganja in resentimenta analizira neoliberalno opustošenje sveta, v katerem je denar zamenjal boga, banke romarska središča, zasebni kapital pa religijo in duhovnost. In na koncu mavrice ni več lonca zlatnikov, le pokopališče izgubljenih iluzij. Morrisonova lirika, tokrat položena na izrazito jazzovsko podlago, je suha kot poper in nič manj pekoča za uho, vajeno vokalnih bravur trmastega Irca, ki zunaj kroga svojih vzornikov, kakršen je bil John Lee Hooker, najde vse manj ljudi in stvari, s katerimi bi čutil ali se poistovetil. Osebno, odkrito in neomajno.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.