Prelomnica
Prelomnica, 2013
Mišo Šušak
proti
Metafora slovenske filmske revščine.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
proti
Metafora slovenske filmske revščine.
Prelomnica, v kateri študent medicine (Samo Ravnikar) rešuje brata, ki se je zadolžil pri lokalni mafiji, je slovenski film, ki ni le negledljiv, ampak neodrešljiv. Povsem in scela, od začetka do konca. Obenem pa je tudi povsem in scela nebogljen – tako nebogljen kot dojenček v rokah kanibala ali pa kot dežnik na obdukcijski mizi.
Zvok le zariplo odmeva, kot da stojite pred dvorano, v kateri vrtijo film, slika je tako medla, kot da gledate skozi očala z napačno dioptrijo, liki se pojavljajo in izginjajo brez kake logike, igralci – sami naturščiki – v najboljšem primeru antisubtilno impersonirajo »igro« nastopajočih iz slovenskih resničnostnih šovov, sam film, v katerem je vse tako smrtno resno, da je že kar komično, pa je tako okoren, da se zdi, kot da gledate prvi slovenski film, »prelomnico« v zgodovini Slovenije, pač film, s katerim Slovenija zapušča 19. stoletje in vstopa v 20. stoletje.
Prelomnica – sicer telenovelistični akcijski triler, ki od nenapetosti kar omedleva – je v svoji nebogljenosti in neodrešljivosti že kar sublimna: po eni strani je groteskni produkt slovenske filmske revščine, slovenske filmske puščave, tako rekoč njena metafora (posneta je brez proračuna, v samoprodukciji, z naturščiki), po drugi pa je to film, ki se na vse pretege trudi, da bi obstajal. Ne le, da se dogaja na kopici lokacij, da v njem nastopa truma likov, da je večjezičen in da junaki stalno mahajo s šopi bankovcev (kot da bi skušali s tem filmu vdahniti produkcijske vrednosti), ampak skuša tudi preigrati vse žanrske situacije, vse žanrske klišeje – v uro in pol skuša namreč spraviti vse tisto, česar niso mogli doslej skupaj spraviti vsi slovenski filmi. Imeti hoče vse, toda ničesar ne more pokazati. In to, česar ne more pokazati, kaže na mučno dolgočasen način. Kot Andy Warhol. Prelomnica izgleda kot dokumentarec o nemoči in paraliziranosti teh, ki so jo delali. Njen največji dosežek je, da je bila sploh posneta – in da je prišla v kino, Kolosej, pa četudi je bazično namenjena le tem, ki so jo delali. In naredili so jo zato, da bi se lahko gledali v Koloseju, na velikem platnu, kar je seveda korak naprej od nastopanja v resničnostnih šovih.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.