Marcel Štefančič jr.

18. 1. 2013  |  Mladina 3  |  Kultura  |  Film

Brez nadzora staršev

Parental Guidance, 2012
Andy Fickman

zelo proti

Vzgoja za 19. stoletje.

Billy Crystal je bil nekoč – pred stotimi leti – zabaven in duhovit, toda zdaj – sto let kasneje – še vedno prodaja isti humor, iste vice, tako da spominja na ostarele komike, ki hvaležna ušesa za svoj arhaični, retro humor najdejo le še v domovih za ostarele in letoviščih za upokojence. To, kar je vžgalo pred stotimi leti, vžge le še tam.

In komedija Brez nadzora staršev se začne temu primerno: Crystala, ki igra uradnega napovedovalca na bejzbolskih tekmah, odpustijo. Tip ni le dolgočasen – tip je pomota. Če bi njegovo duhovičenje vrgli na tviter, se ne bi nihče niti ozrl. Toda za tviter itak še slišal ni. Niti za fejsbuk. Kar pa je le uvod v humor in nesporazume, ki prihajajo s tehnološke »prelomnice« in s katerimi se boste mučili, ko bosta Crystal in njegova žena, Bette Midler (hja, še ena komedijantka s humorjem izpred stotih let), v oskrbo dobila tri vnuke, »čudne« otroke z druge strani Amerike, ki potrebujejo malce genske terapije, ali bolje rečeno – malce terapije z družinskimi vrednotami, toda tako staromodnimi in analognimi, da živijo le še v toaletnih filmih. »Vici so običajno smešni,« pravi eden izmed mulcev. Tu imajo drugačne običaje.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.