Goce Smilevski: Sestra Sigmunda Freuda

+ + + +

Temna stran, odporna proti razumu

Smilevski v skoraj retrospektivi izpisuje življenjsko pot Freudove sestre od taboriščnega tuširanja nazaj. Adolfine je edina neporočena in zato predmet družinskega posmeha in zapostavljanja, že prej ji je od pastorkov mlajša mati vlivala občutek nemoči, defetizma in sploh, jo naredila za neprostovoljno sožrtev dogovorjene poroke. V nasprotju s privilegiranim bratom Sigijem, ves čas s svojo sobo in vero vseh, da bo enkrat še velik in pomemben mož, se Adolfine potika po čisto drugačnem Dunaju od tistega iz del Schnitzlerja ali Weiningerja.

Po mestu obupancev, zgaranih in izcuzanih tridesetletnih kurb, mestu, v katerem otroci umirajo od tuberkuloze, kjer imajo, drugače od drugih, kliniko s človeškim obrazom in se grejo bolj teater kot drastične terapije z mrzlo vodo, razkazovanjem pacientov, množicam v posmeh. Biva v mestu, ki ga anektirajo Nemci, in tudi v preostalih zadevah nepraktičnemu utemeljitelju psihoanalize se pri tem zdi, da je nacizem samo prehoden pojav, zato pusti tam svoje sestre, v London pa evakuira družino, psa, strežno osebje in prijatelje; sestre iz delovnih razselijo po likvidacijskih taboriščih. Smilevski o dunajski secesiji pripoveduje skozi zgodbe obrobnežev; Adolfine se druži s Klimtom, nekaj let v kliniki z njegovo sestro, nekaj časa nadomestno materjo njegovih številnih nezakonskih otrok, po čudnih mračnih in neprivlačnih predmestjih s sumljivim slovesom, v katerih je sočasno bival Cankar in so verjetno navdihnila njegovo hrepenenje po luči in zajedljiv pravičniški čut.

Smilevski je v podtonih polemičen s psihoanalizo, kot vsaka literatura s teorijo, veliko je skoraj esejističnih vložkov, v katerih citira Nietzscheja, Schoppenhauerja, Van Gogha in druge, ki so pokukali za kuliso normalnosti, v njih se oddalji od sestrskega pripovednega glasu. Govori o razsutih jazih, da je »pri nekaterih ljudeh Jaz krhka substanca, ki jo je razjedla kislina obstajanja, in tam, kjer je razjeda najmočnejša, se odpira neka drugačna resničnost«. To so vzporedne bolezenske zgodovine, ki jim takratna psihiatrija ni mogla pod kožo in jih je zamolčevala kot mesto nujnega neuspeha, to je roman o feministkah in izboljševalcih sveta od spodaj. Usode topogledih ljudi, kompulzivcev in depresivcev z gonom smrti, usode tistih, ki jih ni obsijala karizma velikih reformatorjev človeškega samorazumevanja, so seveda otožne in žalostne. Padli na fronti, tisti, ki so se izjokali do smrti, hiralnice in senilnice kot depandanse klinike, vse to popisuje Smilevski suvereno, podkleteno in z dovolj pripovednega takta, da se tudi v nas zaleze melanholija in nam je niti dražljivo kukanje za zaveso psihiatrije zlepa ne prežene.