Sreča je »in«!?
Taufer v svojem novem gledališkem projektu Portreti razmišlja o tem, kaj je sreča, in se trudi izprašati današnjo stvarnost
Voditeljica (Desa Muck) in nekdanji delavec Vegrada (Primož Bezjak) s predirljivo zgodbo, ki nas nikakor ne more pustiti hladnih
© Bojan Brecelj
V Slovenskem mladinskem gledališču (SMG) je nastal nov avtorski projekt dolgoletnega sodelavca, režiserja Vita Tauferja, ter dramaturginje, hišne direktorice in umetniške vodje Uršule Cetinski. Slednja je opravila intervjuje z devetimi anonimnimi posamezniki, starimi med trideset in petinšestdeset let, na podlagi teh pa sta nato skupaj izluščila »shakespearijansko«, a sodobno dramsko besedilo, in na oder postavila trilogijo Portreti. In to »v enem šusu«, kar pomeni, da so prejšnji teden druga za drugo premiero doživele vse tri predstave.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Voditeljica (Desa Muck) in nekdanji delavec Vegrada (Primož Bezjak) s predirljivo zgodbo, ki nas nikakor ne more pustiti hladnih
© Bojan Brecelj
V Slovenskem mladinskem gledališču (SMG) je nastal nov avtorski projekt dolgoletnega sodelavca, režiserja Vita Tauferja, ter dramaturginje, hišne direktorice in umetniške vodje Uršule Cetinski. Slednja je opravila intervjuje z devetimi anonimnimi posamezniki, starimi med trideset in petinšestdeset let, na podlagi teh pa sta nato skupaj izluščila »shakespearijansko«, a sodobno dramsko besedilo, in na oder postavila trilogijo Portreti. In to »v enem šusu«, kar pomeni, da so prejšnji teden druga za drugo premiero doživele vse tri predstave.
Projekt, zasnovan kot pogovorna televizijska oddaja, se trudi poiskati odgovor na vprašanje, kaj je sreča, še bolj pa si prizadeva izprašati današnjo stvarnost ali, kot pravi Taufer, nudi vpogled v kolektivno slovensko dušo. V treh večerih se na odru spodnje dvorane SMG zvrstijo po trije portreti, v katerih spoznavamo portretirance, ki opravljajo različne poklice, izhajajo iz raznolikih socialnih okoliščin in imajo različne življenjske izkušnje ter nas znajo pripraviti do smeha, nekateri tudi do joka. Ta material iz prve roke je podlaga za odrsko postavitev vsakdanjih zgodb, ki celovito umetniško delo postanejo šele, če si ogledamo vse tri predstave, a v resnici vsaka deluje tudi kot povsem samostojna uprizoritev.
Ob podpori mladega didžeja (Uroš Kaurin), ki je nekakšno vezno tkivo predstave, je stalnica na odru voditeljica Desa Muck, ki se z intervjuvanci pogovarja o tem, kaj je za njih sreča. Gre za starodavno vprašanje, ki je že zelo zgodaj ujelo pozornost filozofov, psihologov, zgodovinarjev in ne nazadnje tudi ekonomistov, na katero pa, kot se zdi, nihče nima enega (pravega) odgovora.
Skozi kopico predirljivih trenutkov, prepredenih s tankočutnim humorjem, se plast za plastjo razkrivajo razmišljanja o odnosih, delu, zdravju, veri. Intervjuvancem prisluhnemo skozi stiske, pa tudi srečne pripetljaje, ki so oblikovali njihovo življenje. Podobno kot raziskave tudi sami navajajo, da sta brezposelnost in občutek nemoči nad lastno usodo velika ovira do sreče, da za občutek sreče potrebujemo drugega, da je ta nalezljiva, nanjo vplivajo duševno zdravje, finančna varnost, osebna svoboda, pa tudi nizka stopnja korupcije. Občutek sreče je močno povezan tudi s samopodobo in občutkom samospoštovanja. Za splošno zadovoljstvo v družbi pa je izrednega pomena tudi vidik enakih možnosti.
Skozi spretno nanizane zgodbe dobimo vpogled tudi v mentalni ustroj pronicljivega intelektualca, gledališkega režiserja Igorja, prepričanega o tem, da nihče, ki je normalen, ne more biti vseskozi srečen. V njegovo kožo se je prepričljivo vživel Blaž Šef. Spoznamo zgodbo marljive upokojenke Veronike, ki mora delati na črno, saj ne more preživeti zgolj s svojo pokojnino. Do potankosti nam jo približa Marinka Štern. Resnična je po ljubezni hlepeča, nerazumljena blagajničarka v veleblagovnici Irena, v svet katere se je potopila Maruša Geymayer Oblak. Hladnih pa nas ne more pustiti predirljiva zgodba nekdanjega delavca Vegrada, ki mu podjetje dolguje večjo vsoto denarja, sicer pa s skromno plačo preživlja še družino v Bosni. V bosanščini ga brezhibno odigra Primož Bezjak. Ne nazadnje je edinstveno tudi izvajanje Roberta Prebila, ki veristično povede v svet umetnosti naklonjenega poslovneža Filipa, ki si je uspel postlati dovolj dobro, da se je lahko pri štiridesetih že upokojil. Nekoliko bolj površinski so liki Olge Kacjan (glasbenica), Mojce Partljič (scenaristka in komičarka) in Matije Vastla (kirurg), a zato njihova igra ni nič slabša.
Vsak od pogovorov je opremljen z glasbeno točko in predstava, pri kateri na trenutke pozabiš, da si v teatru, takrat seže prav do srca. Kot izredno učinkovita pa se izkaže tudi postavitev občinstva, ki iz dveh tribun zaobjema oder in neizogibno postane del odrske postavitve.
Za Tauferja predstava pomeni novo poglavje emancipacije od literarnega gledališča. Materiala, ki črpa neposredno iz življenja, se je sicer že pred leti lotil v Celju, ko je naredil predstavo na podlagi besedil (zgodb, dialogov, pesmi), ki so jih prispevali srednješolci v enoletnih delavnicah pod vodstvom Tine Kosi. Ta je s pomočjo njihovih prispevkov napisala tekst To ti je lajf, odziv občinstva pa je bil tako dober, da je Taufer potem z istimi igralci naredil še no budget film – Lajf.
Zdaj je vprašanja o problemih naših najstnikov zamenjal za vprašanja o sreči. O tem, kaj nas v življenju osrečuje, so razmišljali že mnogi, odgovor pa se morda skriva tudi v zapisu priljubljenega slovenskega pesnika Toneta Pavčka: »Sreča je srečati prave ljudi, ki v tebi pustijo dobre sledi.«
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.