Marjan Horvat

25. 1. 2013  |  Mladina 4  |  Kultura

Božič pri Ivanovih

Predstava, ki zahteva od gledalca samorefleksijo njegove percepcije

Vedno provokativni Oliver Frljić meni, da živimo v času, ki je še bolj absurden od tekstov ruskih absurdistov.

Vedno provokativni Oliver Frljić meni, da živimo v času, ki je še bolj absurden od tekstov ruskih absurdistov.
© Peter Uhan

Na prazen oder, kjer so le kopalna kad, v kotu božična jelka in v ozadju velik napis »Gledališče je opij za ljudstvo«, se zgrne enajst igralk, oblečenih v zajčje kostume. Prepevajo pesem The Children of the Revolution (Otroci revolucije). Nato stopi na oder varuška in jih začne daviti. Daviti kot zajce. Ker jih ne obvlada. Kaplja čez rob je bila seksualna perverzija v času večernega kopanja. Varuško nato aretirajo zaradi umora otroka, dvaintridesetletne Sonje Ostrove.

Zgodba o božiču nato dobi še bolj absurdne tone. Na videz racionalni, ibsenovski meščanski svet 19. stoletja se razgradi v vse večji nesmisel. Na sprevržen način v njem odzvanja tudi Zločin in kazen Dostojevskega. Starša občujeta ob krsti ubitega otroka, živali začno govoriti, odsekana glava se pogovarja s telesom, osebe govorijo drug mimo drugega, stavčna skladnja se vse bolj razdira. Varuški, ki jo aretirajo, zdravniki svetujejo, naj se ubije, saj je zdrava – vsaj toliko kot občinstvo. Med posameznimi pasusi pa se vedno znova pojavljajo zahteve, da je treba imeti za božič jelko.

Hrvaški režiser Oliver Frljić še nadgradi tekst ruskega absurdista Aleksandra Ivanovića Vvedenskega, saj ga zanima, kako predstava, ki tako rekoč dekonstruira meščanski ibsenovski dramski kozmos, funkcionira v današnjem času. Vključi tudi nekatere protivojne songe in ameriške pesmi, ki delujejo kot kontrapunkt in reaktualizacija teksta iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Meni, da živimo v času, ki je še bolj absurden, s še večjimi paradoksi in protislovji, kot pa so teksti avtorjev ruskega absurdizma. Celo ideje odzvanjajo podobno. »Vvedenski je pisal v času najhujšega stalinizma, ko se je leva ideja spremenila v totalitarno zavest. Kritiziral je sistem. Mi pa živimo v času, ko je leva ideja izgubila svojo vrednost na trgu pomenov. Ni se spremenila v totalitarizem, ampak je izginila iz javnega diskurza,« pojasnjuje Frljić. O aktualnosti teksta pričajo tudi fotografije z ljubljanskih in mariborskih protestov proti vladi, objavljene v gledališkem listu. Še vedno ostaja, kot v tridesetih letih prejšnjega stoletja, »tesnoba, ki prihaja iz okolja varnega doma, je tista tesnoba, ki jo imenujemo unheimlich, in uprizoritev Božiča pri Ivanovih se poskuša v nekaterih segmentih približati prav tovrstnim občutjem, ki so vpisana tako v igro samo kot v trenutno atmosfero v naši majhni, domači, skorajda intimni državi,« piše dramaturginja Eva Krašovčeva.

Predvsem pa so želeli ruski absurdisti problematizirati gledalčevo recepcijo. V tem jim je Frljić dosledno sledil. Zahteva aktivnega gledalca. »V tem projektu vidim gledalca kot enakopravnega soustvarjalca predstave. V tem je ta predstava drugačna, saj angažira gledalca, ga aktivira, da se sprašuje o svoji, torej gledalčevi poziciji,« pravi Frljić.

Sam tekst Aleksandra Ivanoviča Vvedenskega, rojen je bil leta 1904 v Sankt Petersburgu, pač ne ponuja možnosti aristotelovske identifikacije in posledično katarze. Oberiuti, ki se jim je Vvedenski leta 1926 pridružil skupaj z bolj znanim književnikom Daniilom Harmsom, so sledili drugačni poetiki. Iz manifesta, ki so ga objavili leta 1928, je razvidno, da so se razglašali za »novi odred leve revolucionarne umetnosti« in iskali nova občutja sveta in nov način obravnavanja tematike. Predmet oberiutske umetnosti, kot piše Drago Bajt v Ruskem literarnem avantgardizmu, je bil »konkreten predmet, očiščen literarne in vsakdanje lupine«, predmet »brez stare literarne pozlate«. Po tej logiki je umetnost prikazovala svoj predmet z mehanično natančnostjo, v poeziji denimo s trkom besednih pomenov, v gledališču pa je to pomenilo, da je režiser posamične prizore povezal v specifični siže gledališke predstave, da bi ustvaril »svet konkretnih predmetov na odru v njihovih medsebojnih zvezah in trkih«. Vvedenski je o lastni poetiki dejal, da se je lotil nekakšne pesniške kritike uma. »Podvomil sem na primer, da hišo, dačo in stolp povezuje in združuje pojem stavbe. Morda je treba ramo povezati s štiri? To sem počel v praksi, v pesništvu, tako sem to dokazoval. Prepričal sem se o lažnivosti prejšnjih povezav, vendar ne morem reči, kakšne so zdaj nove …« Poglavitna zvrst oberiutov je bila parodija, njihova literatura pa se je gibala v svetu ironije, črnega humorja, avtoparodije, literatura Harma in Vvedenskega pa je napovedala absurdno literaturo Ionesca in Becketta.

Oliver Frljić, ki je v predstavi upošteval vsa ta razmerja, je Božič pri Ivanovih uprizoril v okviru leta revolucije, ki trenutno poteka v Drami. Zdaj pa se že vrača na svoj »prejšnji« teren, kjer je še bolj družbeno angažiran. V Prešernovem gledališču v Kranju pripravlja predstavo o izbrisanih, ki bo zagotovo spet burila duhove.

Gledališka predstava:
Aleksander Ivanovič Vvedenski: Božič pri Ivanovih
Režiser: Oliver Frljić
Kje: Mala drama, SNG Drama Ljubljana
Kdaj: 29. januarja ter 6., 7. in 27. februarja 2013

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.