Jurij Gustinčič

Jurij Gustinčič

22. 2. 2013  |  Mladina 8  |  Pod črto

Sovražnik, bodi preklet

Besede niso le besede, kot bi hotel danski princ. Besede znajo biti smrtonosno orožje v boju za različna tolmačenja resnice.

So ljudje, stranke, gibanja, dobro zbrane skupine, zveste svojim tovarišem – tako se vsaj zdi –, ki so razdeljene trdno in dokončno. Nihče jih ne more preslepiti. Da bi bile takšne, morajo imeti seveda ustrezne vodje. Tiste, ki v kali zadušijo kakršnekoli razlike, tiste, ki jih ne premoti nič tujega. Če se takšna združenja ne morejo obnašati strumno in neomajno sama po sebi, se pač to napravi po vojaško. Seveda so si člani edini tudi v odnosu do preostalega sveta. Točno so označeni naši in njihovi. To je trdno kot granitna skala. Je edini način preživetja.

To je v življenju, zlasti družbenem, izdelano in dodelano do potankosti. Omenil bom neko svojo izkušnjo, ki se pravzaprav ne zdi pomembna. Imamo proslave, Slovenci jih celo čezmerno spoštujemo. Če so označene kot državne, so za povabilo pripravljeni seznami. Povabljenci, tisti, ki so deležni teh Webrovih »povabil na ples«, prejmejo uradna sporočila. Če so prišli na oblast ljudje tistega tipa, ki sem jih označil na začetku, se bo seznam povabljencev ravnal po presoji vodilne stranke o posamezniku. Če ni »naš« ali če je takšen, da bi ga organizator označil za njihovega ali vsaj takšnega, ki utegne postati njihov, se kratko malo črta s seznama povabljencev. Zgodilo se mi je, da nisem, kot sem bil že vajen, dobil povabila na proslavo ob dnevu kulture. Poklical sem in vprašal, kaj se je zgodilo. Nastalo je vznemirjenje in povabilo so mi pozneje poslali po kurirju. Naslednje leto, pri isti oblasti, ga spet nisem prejel. Seznam tistih, ki nekaj zaslužijo, in drugih, ki so potencialni sovražniki, je narejen s premislekom in trdno.

Nerodno mi je to povedati, ampak te delitve na naše in vaše me spominjajo na mladost, ki sem jo preživel v Rusiji. Takrat je bila sovjetska, Stalinova. Označevanje prijateljev in sovražnikov, vrednih in nevrednih, je bilo dosledno do zadnje potankosti. Veljalo je tudi za točno določen čas ali okoliščine. Spomnim se izredno poudarjene proslave ob rojstnem dnevu Romaina Rollanda, pisatelja, ki so ga čitali navadni Rusi. Neverjetno množično, skoraj kot detektivske romane, tiskali so ga v neštetih izdajah. Na tej proslavi je imel glavni govor Nikolaj Buharin, ki ga je Lenin nekoč imenoval ljubljenca partije, a je bil takrat le še urednik časopisa Izvestija. Kmalu po tistem govoru – dvorana je Buharinu navdušeno ploskala – je bil aretiran, obdolžen vohunjenja za Japonsko in ustreljen. Partija je ravnala dosledno, seveda po svoje.

Delitev na naše in njihove je bila genialno preprosta, razumel jo je takoj sleherni državljan in pohitel, da bi se delitve držal v vsakdanjem življenju. Za tiste, ki naj bi se jim izogibali za vsako ceno – in cene za prekrške so bile visoke in neusmiljene –, je obstajala formalna ovira. Iz navadnih državljanov, še bolj pa iz nekdanjih pomembnežev so se neprimerne osebnosti uradno spremenile v »vrage naroda« (sovražnike ljudstva). Stresel sem se, ko sem ob nedavnih levo-desnih proslavah na Kongresnem trgu slišal, kako je predsednik vlade svoje nasprotnike – imenujemo jih vstajnike – predstavil kot fašiste. Imel sem občutek, ki ga poznam iz davnih dni. Šlo je za »vrage naroda«, prosim vas! Smisel te označbe, izgovorjene s takšno strastjo in tako dokončno, se mi je v hipu izvil iz misli, bil je takšen, kot sem ga slišal pred desetletji, pred mnogimi desetletji, podan tako, da se je izključevala sleherna razprava, da se ni imelo tako rekoč kaj dodati. Bila je to, na Kongresnem trgu, zgodba iz davnih, a vendarle znanih časov, z znanim smislom. Manjkalo je le še skandiranje privržencev, do tega Slovenci še nismo prišli.

»Vrage naroda« seveda lahko označimo na različne načine. Lahko jih tudi prikrivamo s priljubljenimi imeni, ki so nam znana iz vsakdanjega življenja. Lahko ponavljamo, brez podrobnih utemeljitev, znane izraze. Denimo, namesto »vrag naroda« rečemo »forum«. Besedi celo razširimo smisel. Denimo, omenimo forum petsto in nekaj. To so potem variacije na temo »vraga naroda«. Lahko tudi mimogrede govorimo o »stricih iz ozadja«, ne da bi natančneje povedali, na koga mislimo. Stric iz ozadja je le še stric iz ozadja, pomembno je, da ta kategorija v predstavi javnosti živi in da se z njo patetično maha na shodih, na katere so udeležence pripeljali z avtobusi. V govoru, ki smo ga omenjali, je predsednik vlade uporabil prijeme klasične simfonije, tisto o fašistih je uporabil šele, ko se je ogrel. Bil je to, glasbeno rečeno, pravi crescendo. Prvotni smisel neke besede se je umaknil pred razvojem teme, beseda forum, denimo, se je razrasla v nekaj strahotnega, kot da gre za armade, s katerim se mora spoprijeti dobri, a zapeljani slovenski narod. O pomenu izraza »vrag naroda« navadni ljudje v Rusiji niso razmišljali, vedeli so le in upoštevali, da gre za nekaj pošastnega, česar se je treba znebiti, kar je treba čim prej in čim odločneje zatreti. Tako je tudi s forumom (pozabil sem že, takrat sem bil med podpisniki, naj mi oprostijo). Tisti med nami, novinarji, ki smo podpisali peticijo proti kršitvam svobode tiska, zavedajmo se, kaj smo storili. Predsednik vlade nam je zdaj jasno povedal, v kakšno hudo zmoto smo se takrat podali. Postali smo tako rekoč »vragi naroda«. In tako se bo z nami, če bo obveljala beseda sedanjega predsednika vlade, tudi ravnalo.

Besede niso le besede, kot bi hotel danski princ. Besede znajo biti smrtonosno orožje v boju za različna tolmačenja resnice. Veliko se lahko naučimo iz davnih časov sovjetov, tudi to, kako vseobsežna in smrtonosna, če hočete, lahko postane beseda – obtožbe, zavračanje, žalitve. Denimo, čisto navadna beseda »fašist«, s katero bi opletali, kot da smo se šele včeraj rešili prav tega, fašizma. Smo narod, ki ima svoje predstave o življenju, a vendar se spogledujemo tudi z izkušnjami drugih. Ruska preteklost nam ni popolnoma tuja.

V Stalinovih časih se niso tresli le zaradi obtožbe o »sovražniku ljudstva«. Dovolj je bilo, če si rekel denimo »trockist«. Strahotna beseda. Čakajmo, kakšne izvirne besede sovraštva nam bo še prineslo življenje …

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.