Tjaša Zajc

22. 2. 2013  |  Mladina 8  |  Kultura

Združeni striparji in stripoljubci

Ponuja se priložnost, da slovenska stripovska scena prileze iz vseh skritih lukenj in bunkerjev ter požene nove korenine

Stipoljubci z vseh vetrov na januarskem Stripolisu

Stipoljubci z vseh vetrov na januarskem Stripolisu
© Tjaša Zajc

»Zadnja leta so za strip zelo pomembna. Prvič zato, ker je vse več stripskih razstav, med katerimi so mnoge v galerijskih prostorih. Strip počasi le dobiva mesto, ki mu pripada ...« S temi besedami je Ciril Gale leta 1981 začel uvod v knjigo Zabavna periodika stripa. Takrat se je zdelo, da bo strip v našem prostoru šele doživel svoj veliki vzpon, čeprav se je tudi pred tem že precej dogajalo: leta 1927 je izšel prvi slovenski strip, v šestdesetih in sedemdesetih letih je bilo mogoče brati revijo Zvitorepec, leta 1977 je izšla Magna Purga Kostje Gatnika, kasnejšega Prešernovega nagrajenca.

V naslednjih letih smo res doživeli prerod, a danes je stripovska kultura pri nas tako rekoč zdesetkana. Strip je bil včasih pojem popularne kulture, danes, paradoksalno, postaja vse bolj zaprta subkultura. No, vsaj precej zadnjih let je bilo tako.

Slovenska striparska scena sicer nikoli ni bila zelo velika, vedno je obstajal problem majhnosti trga, omejenega z jezikom. Kljub temu sta ves čas obstajala ponudba in povpraševanje. »Včasih je bila v središču Ljubljane trgovina Kazina, kjer so prodajali samo plošče in stripe. Tam je vsakič, ko si prišel, vsaj šest ljudi mirno sedelo in bralo stripe,« se spominja poznavalec, risar in ljubitelj stripa Izar Lunaček. »Pred nekaj leti je imela tudi Mladinska knjiga v svoji največji izpostavi Konzorcij genialen stripovski oddelek. Ponujali so izbrane aktualne stripe, ki so se dobro prodajali, prirejali so stripovske razstave, kjer sem leta 2007 ob izdaji albuma sodeloval tudi sam. Ko je odšla za to odgovorna uslužbenka, pa je bil strip počasi degradiran do majhnega, v kot postavljenega oddelka.«

Poleg Mladinske knjige sta danes s stripi najbolje založena Kiosk Centra urbane kulture Kino Šiška in butična prodajalna Stripartnica Buch v ljubljanskih Murglah, za katero zaradi odmaknjene lokacije vedo predvsem izbrani ljubitelji stripa. Razen Mladine, ki prostor stripu namenja kontinuirano, in revije Stripburger, specializirane za strip, možnosti za objave stripov v medijih tako rekoč ni. Veliko pove tudi podatek, da je bilo v Mestni knjižnici Ljubljana lani izposoje stripov le za 0,53 odstotka izposojenega gradiva, pri čemer so prevladovali otroški stripi o Tintinu, Garfieldu ter galski dvojici Asterixu in Obelixu, med slovenskimi avtorji pa večni Miki Muster.

Pri vsem tem se zdi, da se je povsem končal čas stripovskega optimizma, ki se je razvil, potem ko je novinar Ivo Štandeker pred več kot dvema desetletjema v Mladino vpeljal strip, z njim Diarejo, luciden in še vedno zelo živ avtorski projekt Tomaža Lavriča, ter postavil temelje za nove generacije striparjev. Kot pravi Lunaček, je bil Štandeker povezovalni element in gonilna sila za Lavriča, Zorana Smiljaniča, Dušana Kastelica in druga legendarna slovenska stripovska imena, zaradi del katerih se je v Ljubljani razvilo tudi močno civilnodružbeno gibanje. »Ljudje so se povezali. Danes pa sedijo doma in jamrajo, kako ničesar ni,« ugotavlja Lunaček.

Ravno ob tem spoznanju sta se z Janezom Plešnarjem, še enim striparskim entuziastom, na neki kavi konec lanskega leta vprašala, zakaj se striparji in ljubitelji stripov ne bi povezali med seboj. Zakaj ne bi ustvarili prostora, kjer bi ljubitelji brez zavor zganjali evforijo nad zadnjimi novostmi, ustvarjalci stripov predstavljali svoje delo, vsi skupaj pa bi se lahko sproščeno družili in konstruktivno ocenjevali videno ter na podlagi tega izboljševali lastne striparske stvaritve?

Tako je nastal Stripolis – mesečni dogodek za striparje, ljubitelje stripov in tiste, ki se še ne zavedajo, da so kaj od tega. Eno njegovih poslanstev je tudi iskanje ekip: stripovski scenaristi lahko na Stripolisu najdejo risarje in risarji scenariste. Vloga tistih, ki stripe ustvarjajo, in tistih, ki jih berejo, je enako pomembna: že res, da strip ure in ure nastaja med ustvarjalčevimi štirimi stenami, a brez občinstva ne more živeti. In če se občinstvo vsaj malo razširi, lahko to za sabo potegne še druge spremembe. Te so nujne, saj strip pri nas še vedno nima prave institucionalne podpore, to je bilo poudarjeno tudi na januarskem Stripolisu. Financiranje večjih projektov je tako povsem odvisno od iznajdljivosti posameznikov.

Serialka Stripolis, ki želi pripomoči k ponovnemu razcvetu slovenske stripovske scene, domuje v Kinu Šiška in naslednjič bo na sporedu 26. februarja. Obetata se druženje in povezovanje, med katerim se bo zbranim prek Skypa pridružil slavni švedski stripar Max Andersson, nato pa bosta svoje delo predstavila še slovenska ustvarjalca David Krančan in Kaja Avberšek, ki bosta imela kmalu razstavi v Kinu Šiška in Cankarjevem domu.

Mesečno stripovsko druženje:
Stripolis
Kje: CUK Kino Šiška, Ljubljana
Kdaj: 26. februarja 2013 ob 20. uri

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.