Živeti svojo umetnost
Zvonka T Simčič v svojih delih kritično obravnava problematične razmere v družbi
Izsek iz videa Tiha moč Zvonke T Simčič
Zvonka T Simčič je intermedijska in video umetnica, ki v svojih delih že od osemdesetih let prikazuje začetke seksualne emancipacije v Sloveniji. Lani je ob 25-letnici lezbičnega gibanja na Slovenskem ob Marini Gržinić in Aini Šmid sodelovala pri nastajanju dokumentarnega video filma Razmerja, ki se posveča začetkom in razvoju lezbične scene, predvsem v Ljubljani, deloma pa tudi v Beogradu in Zagrebu. Poskrbela je tudi za vizualno podobo nedavno izdane plošče Pesmi upora Ženskega pevskega zbora Kombinat, ki je že postala prava prodajna uspešnica.
Je ena tistih družbenokritičnih vizualnih umetnic, ki svojega dela ne ločuje od svojega življenja. Njeno umetniško ustvarjanje torej vselej odraža tisto, kar se ji trenutno dogaja. Svoj položaj prekerne delavke, ki se kot svobodna umetnica v vlogi matere samohranilke sooča s številnimi težavami, v zadnjih letih razkriva tudi tako, da v delih na ogled postavlja svojega otroka. Vedno znova se vrača k temi materinstva, h kateri pristopa izrazito angažirano. »Biti mati samohranilka in samozaposlena v kulturi pomeni biti ves čas na robu preživetja, to pa je psihično in fizično naporno,« razmišlja Zvonka, ki dodaja, da je že njeno življenje umetnost, saj enega ne more in noče ločevati od drugega.
Pred petimi leti je v performansu Doulas “ad utero, ab ovo” v podobi sebe kot noseče Device Marije predstavila svojo izkušnjo oploditve, nosečnosti in rojstva otroka. Ob tem je razprla vprašanja (ne)možnosti oploditve samskih žensk ter spregovorila o pravici žensk, ki naj same odločajo o svojem telesu in reprodukciji. »Fascinantno je, da je Zvonki to uspelo, in to v državi, ki ženski, če ne živi v skupnosti z moškim, tega ne dovoljuje,« izpostavlja filozofinja Alenka Spacal. Zvonka je našla moškega, ki je bil pripravljen darovati spermo, skupaj sta odšla v bolnišnico, kjer ni nihče preverjal, ali sta tudi res v partnerskem odnosu. Imela je torej srečo, tudi zato, ker je v prvo zanosila, kar je zelo redko, še posebej za dvainštiridesetletno žensko, ki lovi zadnji zakonski rok za umetno oploditev. Tako se je Zvonka aktivistično odzvala na porazen izid referenduma iz leta 2001, ko je večina odločala o pravicah manjšin in samskim ženskam odrekla pravico do umetne oploditve.
Po rojstvu sina Adama in njegovem odraščanju se je umetnica dnevno soočala z vprašanjem pozicije matere samohranilke s statusom samozaposlene v kulturi in odnosom države do enostarševskih družin. To poporodno obdobje je obravnavala tudi v projektu Nove alegorije iz leta 2009, ko je vlado javno pozvala k spremembam statusa samozaposlenih.
V vmesnem času se stvari pri nas niso spremenile na bolje, še poslabšale so se. Svoja razmišljanja Zvonka torej nadaljuje tudi v najnovejšem video delu, naslovljenem Tiha moč, v katerem svoj položaj skuša prikazati še na bolj zaostren način. Odziva se na porazen rezultat lanskega “družinskega” referenduma. Večina je spet odločala o pravicah manjšin in se izrekla proti družinskemu zakoniku. Zvonkin sin pa odrašča v državi, kjer otroci iz enostarševskih, istospolnih in vseh sodobnih oblik družinske skupnosti še nekaj časa ne bodo imeli izenačenih pravic z otroki iz tradicionalno zasnovanih družin.
V videu v podobi Lepe Vide s sinom tako z roko v roki stopata po idiličnem obronku boljšemu življenju naproti. Tako Zvonka poziva k spreminjanju obstoječega sveta. »Lepa Vida, sicer tragičen lik, je ena redkih figur iz slovenskega ljudskega izročila, ki o svojem življenju odloča sama,« poudarja Spacalova. Tako tudi umetnica. Ne predaja se, z zavedanjem se hkrati kaže kot krhka in močna ter borbena mati, ki z nežnostjo in odgovornostjo svojega otroka pelje proti boljšemu svetu in boljši prihodnosti. Zanjo je ta v Reziji, kamor se vedno znova vrača, tam lahko diha in poje, živi za trenutek, ki ga lahko podari svojemu otroku. Vsa ta leta, ko opozarja na problematične razmere v družbi, skorajda ni imela sopotnikov, tudi zato ne vidi smisla v udeleževanju protestov, zanjo bi to pomenilo le podvajanje, ki pa se ji ne zdi primerno.
Za pravice žensk in otrok se, tudi na tokratni razstavi, bori skupaj s soborkami z različnih področij umetnosti. Razstavo Tiha moč // Sledi v Kulturnem centru Tobačna 001 poleg videa dopolnjujeta fotografiji, nastali v sodelovanju s fotografinjo Nado Žgank. Kantavtorka in članica Kombinatk Ksenija Jus se ji v glasbeni spremljavi pridružuje s sodobno uglasbeno različico tragične Lepe Vide, ki jo je je uničil kapitalistični kriminalec. 27. februarja pa znova pripravlja tudi performans, ki ga je ob otvoritvi že izvedla ob podpori pevke ljudskih pesmi Bogdane Herman in Rezijanke Silvane Paletti. Spet bodo zvenele slovenske ljudske pesmi, tradicionalni napevi, ki na svoj način dajejo glas njenim razmišljanjem.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.