Pod črto / Jurij Gustinčič: Moč in beda jeze

V paleti človeških čustev zmaguje jeza. Čutimo jo vsepovsod, slovenska – v Mariboru, na primer – je še sorazmerno blaga, močnejša je povsod po Evropi, nekoliko manj močna, a prav tako očitna je tudi v Ameriki in deželah tretjega sveta, ki noče več biti tretji. O jezi se ne dvomi, nihče niti ne poskuša, da bi jo – danes je to pomembna beseda – nekako uravnotežil, civiliziral. Tako kot se to zdi potrebno našemu novemu predsedniku države, ki roti vodje političnih strank, naj se kot vsega zlega izogibajo »sovražnemu govoru«, naj se vendarle držijo za roke, nekako prijateljsko. Hude besede naj izginejo. Ali je to sploh mogoče in ali je pametno? Ali ni edino pametno, da si ljudje, tudi politiki, odkrito povedo v obraz, kaj mislijo in kako bi se lahko šlo naprej. Katera velika sprememba je v zgodovini uspela, če govor ni postal resnično sovražen?