Skrbi obljubljene dežele

Ali zakaj je življenje z nekoliko tujkami preprosto lepše

Neverjetno, Amerika je dežela – zelo velika dežela –, kjer pomembne izobražence skrbi, ali se bo tja še doseljevalo dovolj možganov. Tistih izrednih možganov, kakršni so prihajali v obljubljeno deželo od 19. stoletja in zapolnili tamkajšnje inštitute, tako da se je zmogel roditi čudež, imenovan Amerika. Nič zato, če imajo Princeton in Harvard, Chicago in tisto kalifornijsko dolino, skupaj z vsem, kar so storili za napredek civilizacije. Nič zato, če je po zelenicah Princetona hodil sam Einstein. Proces se mora očitno, kljub mestu, na katerem Združene države suvereno vztrajajo, nadaljevati, in glave, ki verjamejo v vzvišeno mesto novega sveta v civilizaciji, vendarle skrbi, ali se ne bo naseljevanje nadaljevalo le z Latinosi, zaradi katerih bodo belci čez nekaj desetletij vsekakor potisnjeni v položaj manjšine, da se ne bi nehalo tisto valovanje, ki je iz starega sveta prinašalo najpametnejše, zaradi katerih je ameriško mesto v svetovni civilizaciji tako visoko.

Tudi tisto najhujše, kar je civilizacija prinesla, atomsko bombo, so ustvarjali pridni evropski možgani, Italijan, Danec, Nemec, Anglež. V puščavi Nove Mehike, kjer so obiskovalci še desetletja po prvi eksploziji plačali bivanje z neozdravljivim rakom (hollywoodske zvezde tam ne bi smele snemati filmov!), je bila ustvarjena podlaga za nadaljnjo premoč zahodnega sveta, a tudi najambicioznejših komunističnih sil. Atomska bomba!

Tam, v dobro zavarovanih puščavah ameriškega zahoda, so izdelali najpomembnejše ključe za gospodarjenje svetu. Naredili so jih seveda evropski možgani, za katere v domovini ni bilo več dovolj ne sredstev ne ambicij, da bi vodili svet. Tam so najpametnejši domačini dobili zgolj še eno potrdilo, da se doseljevanje Ameriki ne le izplača, ampak se mora zavarovati tudi pritok najpametnejših v prihodnosti. No, saj prihajajo še naprej, ti učenjaki, a vendar reka lahko usahne, če se za to ne bo skrbelo. V Angliji je že skoraj pravilo, da si igralec ne more utrditi umetniške prihodnosti, če ga ni med nagrajenci z oskarjem. Toda to je le podrobnost. Količina, v tem primeru množice, ni pomembna. Lahko gre tudi za majhne številke, pomembna je kakovost. Saj prav tako ni več pomembno, ali človek pripada številčno velikemu ali majhnemu narodu. Na malem otočju Falklandi povzdiguje glas tisoč petsto prebivalcev, ker najbližja, čeprav še vedno oddaljena Argentina zahteva pravico, da si vzame tiste otočke, saj so ji celinsko bližji kot sedanjemu lastniku, Britaniji. Kdo bo zmagal, če hoče tista kopica ljudi ostati britanska. Del dežele z drugega konca sveta.

Težko vprašanje v tem času enakopravnosti, o kateri vsi venomer govorimo. Gibraltarci so sklenili enako, v prid Londonu in ne Madridu, ki je oddaljen le nekaj metrov. Bomo usode narodov in narodičev še naprej reševali z demonstracijami zgodovinske in druge pomembnosti ali bo obveljalo, da je v takšnem primeru številka tisto najmanjše, kar se upošteva, majhna številka pa lahko pomeni tudi več kot velika.

Mimogrede. Z več strani se sliši, da bi bilo treba skrbeti tudi za čistost jezikov, celo najmanjših. Ali naj ne le znanstvene, marveč celo športne izraze skrbno prevajamo, tudi če si je treba za to izmisliti nove besede, ali pa si lahko kar izposojamo pri drugih, bolj uveljavljenih? Opazi se, da za čistost jezika najmanj skrbijo tisti, ki so številčno in včasih tudi gospodarsko najmočnejši. Nemci, na primer. V njihovi govorici, zlasti na televiziji, kar mrgoli znanih izrekov, stavkov in pojmov, ki jih iz anglo-amerikanščine sploh ne prevajajo. Če gledaš nemško televizijo, naj bi moral znati tudi angleško. Preden pa začnemo razpravo na to temo, se ozrimo na starejši primer ruščine. Pri Rusih kar mrgoli tujk, noben režim se jih doslej ni ustrašil ali jih preganjal ter si izmišljal kaj slovanskega! Košček kruha z namazom, čemur mi sedaj pravilno slovensko rečemo sendvič, je pri Rusih že dve stoletji čisto navaden buterbrod (tako v cirilici). Tako ravnajo Rusi s stotinami izrazov, popolnoma hladnokrvni so in se za svojo ruščino nič ne bojijo. Morebiti se mora tudi nekoliko manjši, številčno manjši, narod Slovencev sprijazniti s tujkami. Če le ostaneš v duši Slovenec. Kako to storiš?

Morda najlaže tako kot Rusi – da se za čistost jezika ne zmeniš. Ali pa naj sledimo junakom Vojne in miru, ki kot dobri aristokrati nekaj časa govorijo francosko, potem (najpogosteje s slugami) rusko? In vendar so ti ruski aristokrati, prav tako kot navadni mužiki, umirali za domovino in bili v duši seveda globoko ruski. Je sploh pomembno, če raztresemo po govorici tudi nekaj tujk? Če v tem primeru sploh gre za tujke – kaj pa je dandanes tujka?

Ker sem dolgo živel med drugimi narodi (s tujci, tako rekoč) in sem bil pogosto obdan samo z njimi, včasih kar dolgo nisem slišal besede v maternem jeziku. Potem sem se čudil, ko sem prispel v naše drago glavno mesto in slišal okoli sebe samo materni jezik. Hvala bogu, se mi je zdelo, da je posesal tudi druge jezike in da se vsi nekako mešajo. Morebiti je v tem prihodnost človeštva, sem pomislil, a samo za hip. Vesel sem bil, da me ni nihče slišal.

Še tale pripomba. Nacionalizem ne zahteva od človeka, da domoljubje izraža prav v svojem jeziku. Nekoč sem potoval skozi Ukrajino in ljudje, s katerimi sem se v vagonu pogovarjal, so bili vneti ukrajinski nacionalisti (no, rodoljubi). Dokazovali so mi moč in lepoto Ukrajine v … ruščini, ker po ukrajinsko niso znali. Tako vam je to z nacionalizmom, sicer besedo, ki jo nekateri tolmačijo kot nekaj hudega, nesprejemljivega. Angleži, pa tudi Američani izraza nacionalizem nikoli ne spravljajo v zvezo s samimi sabo. Nacionalisti so drugi, večinoma pripadniki majhnih narodov. Ne, nikakor ne velikih. Ste kdaj slišali, da bi bil Američan ali Anglež nacionalist?!

Lahko se čudno počutiš, če okoli sebe ne slišiš svojega jezika. Sam sem se, večkrat v življenju. Ali te moti, če vmešaš v svoj jezik tuje besede? Zdi se mi, da je to prava stvar. Z nekoliko tujkami je življenje lepše.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.