29. 3. 2013 | Mladina 13 | Kultura
Učinkovita neostrina
Moises Saman – eden žirantov na tekmovanju Slovenija Press Photo 2013, ki ga tehnika fotografije ne zanima, fotoaparati pa so zanj potrošni material, a je kljub temu postal pridruženi član prestižne agencije Magnum
Podpornik libijskega voditelja Moamerja Gadafija, za njim pa ognjemet z zaigrane proslave v predmestju Zawiyaha, kamor so vladni uslužbenci povabili skupino tujih novinarjev. Fotografija je nastala osem mesecev pred Gadafijevo smrtjo.
© Moises Saman
Uro pred intervjujem je telefoniral, da ne želi biti fotografiran. »To je zame skrajno neprijetno,« je nadaljeval v opravičilo in z iskrenim glasom dodal, da upa, da zaradi tega ne bo nastalo preveč nevšečnosti. Fotograf.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
29. 3. 2013 | Mladina 13 | Kultura
Podpornik libijskega voditelja Moamerja Gadafija, za njim pa ognjemet z zaigrane proslave v predmestju Zawiyaha, kamor so vladni uslužbenci povabili skupino tujih novinarjev. Fotografija je nastala osem mesecev pred Gadafijevo smrtjo.
© Moises Saman
Uro pred intervjujem je telefoniral, da ne želi biti fotografiran. »To je zame skrajno neprijetno,« je nadaljeval v opravičilo in z iskrenim glasom dodal, da upa, da zaradi tega ne bo nastalo preveč nevšečnosti. Fotograf.
Netipičnosti za nekoga, ki vsak dan skozi objektiv gleda druge, se pri Moisesu Samanu s tem šele začnejo. Njegovi aparati so majhni, kompaktni, pogosto s fiksnim objektivom in malo možnostmi za nastavitve. Ker po terenu ne straši z velikim nahrbtnikom in tono opreme, je precej neopazen. Ljudje ga mimogrede zamenjajo za turista in ga nimajo za nekoga, ki med drugim dela za velike ameriške časnike TIME, New York Times in New Yorker. Ni Canonov ali Nikonov oboževalec, leice so zanj predrage, pravzaprav mu je za znamko fotoaparata vseeno. Zanj je odločilno, da se z njim dobro počuti. Ker pa nanj gleda kot na orodje, na katero ne pazi pretirano, mora fotoaparat približno enkrat na leto zamenjati zaradi okvar ... Vseeno mu je tudi za tehnične vidike fotografije, saj »šteje, kaj in kako ujameš, da fotografija gledalca zadene,« pojasnjuje. Veliko njegovih fotografij ni ostrih.
Saman je eden izmed peščice fotografov, ki dokumentirajo svetovno zgodovino nasilja. Zaradi varčevanja medijskih hiš, globalizacije in osebnega žrtvovanja, ki je pri takšnem delu nujno, je tistih, ki bi se po najbolj gnilih koncih sveta potikali tudi deset mesecev na leto, vse manj. On za zdaj vztraja, z dvema glavnima praviloma: čim bolj razumeti okolje, v katero se spustiš, in biti iskren pri svojem delu. Če je tvoj cilj narediti fotografije, ki bodo zmagale na tekmovanju, boš gotovo neuspešen. O tem ne dvomi. Prepričan je tudi, da je za fotoreporterja laže, če študira kaj drugega kot fotografijo: umetnost, filozofijo, politologijo ali ekonomijo. »S takšnim ozadjem dogodke laže razumeš in se odločiš, kaj želiš sporočiti s svojim delom.« Sam je študiral sociologijo. Do zadnjega letnika faksa ga fotografija ni niti malo zanimala, potem je za tri tedne odpotoval na Kosovo in počasi se mu je začelo svitati, da bi bil to lahko njegov medij za izražanje.
Po več kot desetih letih je prispel daleč. Je pridruženi član najuglednejše agencije Magnum, ki je v 74 letih, odkar so jo ustanovili Robert Capa, Henri Cartier-Bresson, George Rodger in David Seymour, v svoje varstvo sprejela skupaj le dobrih 80 fotografov. Deluje kot zaščitniška družina, ki pa je stroga glede tega, kdo bo »njen«. Vsakih pet let sprejme od nič do pet novih članov. Če »stare« člane tvoje delo zbode v oči, te najprej nominirajo za članstvo. Po dveh letih ponovno kritično premerijo tvoj portfolio in ti ponudijo mesto pridruženega člana. Šele po nekaj dodatnih letih nadaljevanja vrhunskosti postaneš stalni član.
Čeprav je Saman trenutno zelo uspešen, svojo kariero primerja s kariero poklicnega nogometaša: nekaj let se lahko z vso silo podiš po igrišču, sčasoma pa se izčrpaš. Ne verjame sicer, da ga bo strast do fotografije minila, le prelevila se bo v kakšno drugo obliko. Kakšno konkretno, še ne ve. Enako kot študenti, ki se bližajo zagovoru diplome, poskuša še ugotoviti, kaj bo naredil s svojim življenjem. Le da tega ne počne v hotelu mama, temveč v Kongu, Tuniziji, Siriji ... med iskanjem mamilarskih laboratorijev sredi Peruja ali v Egiptu, kjer živi že skoraj dve leti.
A ne glede na to, kako fotografije obsojajo sporno dogajanje in vedno znova opozarjajo nanj, se morilske napetosti le krepijo in rojevajo na novo. Zaradi tega ga občasno prežemajo občutki nemoči in zalezuje žalost ob izgubi kolegov, ki opravljajo isto poslanstvo. Toda na tej poti obstajajo male zmage, pravi. Ko recimo kakšno fotografijo opazi naključni posameznik in mu sporoči, da se ga je dotaknila. In navsezadnje, skromno doda po kratkem premisleku, alternative ni. »Kaj pa nam drugega preostane? Naj gledamo proč?«
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.