10. 5. 2013 | Mladina 19 | Kultura
Blitz the Ambassador: »Moraš ven z območja udobja«
Tisti ganski raper, ki živi v Brooklynu, in tisti afropolit, ki prihaja na letošnjo izdajo Druge godbe
Govori pet jezikov in ima doktorat iz afriških študij, njegova besedila so kritična, glasba pa »oštra«.
Blitz the Ambassador je v množici uspešnih zahodnoafriških raperjev posebnež: govori pet jezikov in ima doktorat iz afriških študij. Njegova besedila so kritična, njegova glasba bolj »oštra« od ustaljene poperske različice izvoznega hrupa afriške ulice. Ni afrocentrist, ampak afropolit.
Kako to, da ste se odločili oditi v ZDA ravno v času, ko je vaša glasbena kariera v Gani dobila zalet?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
10. 5. 2013 | Mladina 19 | Kultura
Govori pet jezikov in ima doktorat iz afriških študij, njegova besedila so kritična, glasba pa »oštra«.
Blitz the Ambassador je v množici uspešnih zahodnoafriških raperjev posebnež: govori pet jezikov in ima doktorat iz afriških študij. Njegova besedila so kritična, njegova glasba bolj »oštra« od ustaljene poperske različice izvoznega hrupa afriške ulice. Ni afrocentrist, ampak afropolit.
Kako to, da ste se odločili oditi v ZDA ravno v času, ko je vaša glasbena kariera v Gani dobila zalet?
Vedel sem, da je moja glasba globalna in da hkrati vsebuje globalne vplive. Če bi ostal v Gani, v Akri, bi bil omejen. To je bilo v času pred eksplozijo interneta, ni bilo še Facebooka in YouTuba. Upal sem, da mi bo z odhodom uspelo, da si ustvarim ime na svetovni ravni in se potem vrnem domov.
Najprej ste študirali v Ohiu, nato pa pristali v New Yorku.
Študij v ZDA je bil izgovor, da sem odšel. Imel sem srečo, da so me starši podprli. Ker prihajam iz stroge afriške družine, jim nisem mogel preprosto reči, da »odhajam v ZDA, ker želim postati glasbenik«. Ko sem študij končal, je bila naslednja destinacija jasna. Vedel sem, da če hočem »tekmovati«, moram biti tam, kjer so najboljši.
Vaš zadnji album Native Sun je izšel pred natanko dvema letoma. Zdaj pripravljate novega.
Z novim albumom Afropolitan Dream želim prikazati novo živahno sceno, ki jo ustvarjamo Afričani, ki potujemo po različnih koncih sveta in pobiramo tamkajšnje vplive, hkrati pa se vračamo domov, od koder prav tako črpamo vplive, a jih tam puščamo tudi sami. To je neke vrste krožni proces, afropolitstvo.
Ploščo spet pripravljate v navezi s svojo skupino The Embassy Ensemble?
Ja, ta je hrbtenica mojega zvoka. Dobra stvar je, da je zelo fleksibilna – člani prihajajo in odhajajo, vsak prinese svojo vizijo in zamisli. Eni so klasično šolani, drugi jazzerji, tretji so afriški tolkalci, četrti didžeji. Ko daš vse na kup, dobiš precej zanimiv miks. Zadnji album je govoril o moji poti iz Afrike v ZDA. Novi album odslikava mojo pot iz ZDA v svet. Tudi po tem, ko že nekam migriraš, moraš ven z območja udobja, v svet. Podobno ugotavljajo moji glasbeni sodelavci. Na plošči sodelujem recimo z Nneko, ki je neverjetna. Pa Angélique Kidjo, ki je v mojih očeh legenda in pionirka koncepta afropolitstva, poleg Salifa Keite recimo. Skupaj skušamo povedati zgodbo afriške diaspore, torej zgodbo, ki je ne slišiš pogosto v popularni kulturi.
Kaj menite o ponovnem odkrivanju starejših zahodnoafriških izvajalcev afrobeata in afrofunka? Ebo Taylor recimo ponovno snema plošče in nastopa po vsem svetu.
Mislim, da je to čudovito. A med tem revivalom in novim kadrom, katerega del sem sam, pa tudi Nneka in K’naan, je ključna razlika: v preteklosti glasbeniki niso bili lastniki svojega dela. Ko je popularna kultura rekla, da niso več pomembni, so morali spakirati kovčke. Zaradi te napake ni bilo kontinuitete, scena v osemdesetih in devetdesetih letih ni rasla. Mi se učimo, da je dobro biti gospodar svoje usode, da si neodvisen, tudi ko neki hajp izgine.
Kako pa je na prepoznavni ganski slog highlife vplivala kubanska revolucija?
Redkokdo ve, da so Fidel Castro in drugi voditelji v šestdesetih in sedemdesetih letih glasbo videli kot način širjenja svojih vizij in političnih prepričanj. V Gani je naš predsednik Kwame Nkrumah takoj po osamosvojitvi nekatere skupine imenoval za državne bende, tudi zato, ker so lahko po vsej Gani igrale državno himno, saj nacionalnega radia takrat ni bilo mogoče še niti približno slišati po vsej državi. Te skupine pa so nastopale tudi v drugih državah, ki so se borile proti kolonializmu, in tako so se tkale čezmejne vezi – politične, a hkrati tudi kulturne. Ganska glasba je izjemno zrasla prav zaradi kubanske revolucije.
Sedaj živite v Brooklynu, natančneje v »afriškem« Bed-Stuyu.
Ja, to je soseska, znana po Notoriousu BIG-u in Jay-Z-ju, a tudi z menoj je bila izjemno dobra in to ji skušam vrniti. Iz mene je naredila glasbenika, kakršen sem, zato ne grem nikamor, ne da bi predstavljal tudi Brooklyn.
Kaj pa procesi gentrifikacije, ki trenutno potekajo v tej soseski?
Ko si šel pred leti v trgovino, si morda srečal hipsterja ali dva. Ko greš danes, imaš občutek, da si v Williamsburgu, povsem hipstrerskem predelu, ki je hkrati skrajno gentrificiran. Gentrifikacija je težak proces, uničuje družbo in soseske, saj si dotedanje prebivalstvo zaradi nenadne »popularnosti« naenkrat ne more več privoščiti, da bi živelo v svoji soseski. S tem izginja tudi njegova kultura. A takšni procesi, ki potekajo tudi v Akri, saj je Gana eno od vzhajajočih gospodarstev, so prekletstvo in darilo hkrati: ko nimaš nič, se nihče ne zmeni zate, ko imaš nekaj, si tega želijo vsi. In na koncu je vprašanje, ali bi raje imel nekaj ali nič.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.