Kritika / Plesalka v senci

za

Ženska v rdečem.

Plesalka v senci, posneta po romanu Toma Bradbyja, bi bila povsem lokalna stvar, tako rekoč lokalni film, zanimiv le za lokalno skupnost, v kateri se je to, kar popisuje, zgodilo, če ne bi šlo za terorizem (Belfast, IRA), ki da filmu – v tej dobi terorja – takoj težo, pospešek in urgentnost, toda tudi s to sicer aktualno temo bi lahko film še vedno ostal le lokalna stvar, ki prihaja z nekontroverzno zamudo, če James Marsh, avtor oskarjevskega dokumentarca Človek na žici, te intrigantne »lokalne« zgodbe o Colette McVeigh (Andrea Riseborough), ženski v rdečem, omahljivi teroristki (londonski metro je zanjo too much), materi-hčerki-sestri, ki jo britanska tajna služba MI5 (Clive Owen) z izsiljevanjem – v nasprotnem primeru te bomo zaprli, zato svojega sina ne boš več videla! – prelevi v svojo agentko, izdajalskega »krta« v svoji lastni družini (mati, dva brata), osumljeni terorizma (celica!), ne bi oblil z zono moreče, moraste, morbidne atmosfere, ki tli kot ledena, vsevidna sumničavost v filmu Kotlar, krojač, vojak, vohun in ki je Colettin precizni, a strašni alter ego, forenzično zrcalo njene napetosti, tesnobe, treme in zadihanosti, odmev bitja njenega srca, njene igre solz in njenega suhega nelagodja v izdaji, drhtenje suspenza, ki se kot sluz sprime s Colette in ki tako enkrat za spremembo res postane meso.

(Kinodvor)