Božidar Jezernik: Goli otok – Titov gulag

+ + + + +

Usode in življenja taboriščnikov.

Goli otok je bil kraj, kamor je komunistični režim pod vodstvom Tita, Kardelja, Rankovića in tovarišev med letoma 1949 in 1953 poslal več kot 11 tisoč, neuradno celo 20 tisoč ljudi. Sredi noči so prihajali agenti UDBE, ki so človeka brez sodnega procesa prijeli in poslali v gulag na otoku severnega Jadrana.

Avtor je napravil popolno vivisekcijo, ki postavi Goli otok ob bok stalinističnim gulagom, samo preganjanje »informbirojevcev« pa je potekalo na las podobno nacističnemu ustrahovanju. Jezernik kot etnolog razkriva obrazce vsakodnevnega življenja: mučenja, poniževanja, prehranjevanje, higiena, pisemske komunikacije, osebne usode etc. Objekt njegove študije so jetniki, a tudi rablji in partijski voditelji.

Pisec je pozoren na njihove izjave, javne nastope, obiske taborišča – policijski minister Ranković je npr. prišel v beli obleki in se sprehajal med zaporniki, ki so mu skandirali – živel Marko! Vendar pa pisanje ni le sestavljanje mozaika tabuiziranega fenomena, njegova rdeča nit je proučevanje učinkov, ki jih je imel pojem Golega otoka na družbo. Partizani, španski borci, ustanovitelji komunistične partije so kot izmečki tolkli kamen pod soncem. Sporočilo je bilo močno – vsakdo lahko konča tam, če … spregovori v kritičnem jeziku do česarkoli, kar se je razširilo do hvalnice molka. Ko so starega revolucionarja izpustili, je v kavarni naročil ruski čaj in bil kot ljubitelj Stalina znova poslan v gulag. Ko bi ne šlo za tragedije, bi tak primer postal biser literature absurda. Toda v petdesetih letih je bil učinek preganjanja »informbirojevcev« fatalen. Ljudje so v strahu začeli molčati, zaradi napačne besede so te lahko strpali v taborišče, toda svobodo te je lahko stal katerikoli stavek. Ker je bila lahko usodna vsakršna beseda, je bil najracionalnejši odziv – molk.

Knjiga o znova in znova zatajevani zgodovini.