24. 5. 2013 | Mladina 21 | Kultura
Telefon, tretje oko?
Razstavi fotografij, posnetih z mobilnimi telefoni, ponujata razmislek o nadzoru posameznika, pa tudi o njegovem kreativnem izražanju
Mija Špiler in Anja Renko, soavtorici razstave I spy with my Insta eye
Mobiteli že dolgo niso le orodje za pogovarjanje, temveč s pomočjo različnih aplikacij postajajo dnevniški odraz našega vsakdanjega življenja. K temu pripomore tudi vse več aplikacij za hitro obdelavo fotografij, posnetih z mobilniki, in drobec tovrstnega dokumentiranja si je te dni v Ljubljani mogoče ogledati na dveh razstavah: Eksperiment: mobilno! Mobilna fotografija − s telefona na razstavo v Mestnem muzeju Ljubljana in I spy with my Insta eye v Kinu Šiška.
Na prvi je razstavljenih 194 fotografij, posnetih z mobiteli samo v Ljubljani, druga pa je širše narave: prikazuje fotografije iz Ljubljane, Londona, New Yorka, Sydneyja in Tokia, zabeležene z aplikacijo Instagram na deset tem, od brezdomstva do ulične umetnosti in tišine.
V Kinu Šiška je razstavljenih 250 fotografij, po 25 na posamezno temo, po pet iz vsakega mesta. Izbrane so bile med okoli 1000 fotografijami, ki so jih prispevali posamezniki iz Ljubljane, in 2000 iz drugih mest. Nastal je kolaž trenutkov, vtisov in občutij, ki, kot pravi ena izmed organizatork projekta Anja Renko, kažejo na to, da nekatere teme dojemamo povsem različno, po drugi strani pa imamo podoben pristop do njih, ne glede na to, od kje smo. Uporabniki s svojimi telefoni očitno ne beležijo radi socialnih tem, kot je brezdomstvo, priljubljeno pa je fotografiranje lahkotnejših uličnih tem ali hrane.
Instagram uporabnikom omogoča, da s pomočjo filtrov hitro in všečno obdelajo fotografije in z drugimi delijo vsak svoj trenutek. Ponuja poseben pogled na svet in na neki način spreminja dojemanje resničnosti: ta sama po sebi ni več dovolj dobra, biti mora bolj kontrastna, bolj topla ali hladna, bolj ostra ali zamegljena – odvisno od trenutka in posameznikovega počutja. A aplikacija je hkrati tudi eksperiment realiziranja ideje Velikega brata: kljub strahu pred idejo o nenehnem nadzoru in zaskrbljenostjo nad izgubljanjem svobode smo se prostovoljno znašli v svetu, ko za to, da je vidna vsaka naša poteza, poskrbimo kar sami.
Za uvod v to je z možnostjo objave kratkih sporočil pred leti poskrbel že Twitter, ki ima trenutno okoli pol milijarde uporabnikov. Danes je sicer bolj kot vir informacij o posamezniku prvi nadzornik dogajanja po svetu, saj nanj lahko opozori še pred klasičnimi mediji. Bolj oseben ostaja Facebook, ki ima že dobro milijardo uporabnikov. Dodatno intimno piko na i in vpogled v posameznikovo razmišljanje pa ponuja Instagram, ki je od lani last Facebooka. V dobrih dveh letih je privabil več kot 100 milijonov aktivnih mesečnih uporabnikov, ki vsak dan objavijo 40 milijonov novih fotografij.
Poplava fotografij, hitro obdelanih s predpripravljenimi filtri, odpira tudi razprave o avtentičnosti fotografije, označencu in označevalcu sporočil ter ne nazadnje umetnosti v fotografiji. Fotografiranje z Instagramom samo po sebi še ni umetnost, je pa lahko umetnikovo orodje. S pronicljivo serijo tovrstnih fotografij o prvih dnevih starševstva je fotograf Simon Chang recimo lani zmagal na Emzinovem natečaju Fotografija leta 2012.
Renkova poudarja, da mobilna ali instagramna fotografija nista profesionalni fotografiji in se je tudi ne trudita nadomeščati. Je pa njuna prednost v spontanosti in vseprisotnosti. Zato lahko ujameta hipne življenjske trenutke, kar je tudi glavna poanta razstave. »Vključuje cel spekter posnetkov in se ne trudi skrivati banalnosti, praznosti in površinskosti portretiranih motivov. Na drugi strani pa postavlja močno vzporednico s portretiranjem ganljivih, močnih, zanimivih in osebnih dogodkov,« pravi Renkova. Razstava je zato bolj kulturni kot pa samo umetniški projekt.
Čeprav je Instagram predvsem platforma, ki ponuja ogromno možnosti in interpretacij ter je kalilnik podatkov o razvoju družbe, mu je z bolj naivnega vidika mogoče priznati tudi spodbujanje uporabnikov k občudovanju vsakdanjih malenkosti. S tem pa h kreativnemu in drugačnemu doživljanju sveta: k iskanju majhnih čudežev na poti v službo, nenavadnih oblik na sprehodu v naravi, pravilnih kompozicij pri pripravi zajtrka ali lovljenju sladkih in grenkih vsakodnevnih trenutkov. In ti se lahko, če se za to odločimo, na koncu znajdejo tudi na razstavi …
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.