24. 5. 2013, 10:10 | Kultura
Teater: Med nacisti in partizani
Materin najstarejši brat (Marko Mandić) in njena sestra (Veronika Drolc)
© Peter Uhan
Prva slovenska uprizoritev besedila Še vedno vihar razvpitega avstrijskega pisatelja Petra Handkeja, ki rekonstruira zgodovino njegove slovenske družine v Podjuni in je nastala v koprodukciji SNG Drama in SSG Trst, je ljubljansko premiero doživela 11. maja, danes pa jo čaka še predstavitev na tržaškem odru.
Peter Handke, ki se je rodil leta 1942 v Grebinju na avstrijskem Koroškem koroški Slovenki in častniku nemškega vermahta, velja za enega najpomembnejših piscev v nemškem jeziku. Njegov bogati opus obsega že več kot 70 del (precej jih je prevedenih tudi v slovenščino) in zanje je prejel več deset mednarodnih priznanj in nagrad. A tako zelo kot je cenjen je tudi kontroverzen: zaradi svojih prosrbskih stališč med vojno v nekdanji Jugoslaviji in odkrite podpore Slobodanu Miloševiću, katerega je obiskal celo v Haagu, ter predvsem zaradi govora, ki ga je imel na njegovem pogrebu leta 2006, si je nakopal veliko težav in zamer, v Comédie Française pa so zaradi tega z repertoarja celo umaknili njegovo dramo Das Spiel vom Fragen.
Čeprav se slovenskega jezika nikdar ni naučil, je v njegovi literaturi najti precej sledi slovenstva, tudi v besedilu Še vedno vihar, ki je izšlo leta 2010 pri založbi Suhrkamp in je bilo leta 2011 krstno uprizorjeno na festivalu Salzburške slavnostne igre v režiji Dimitra Gotscheffa. Istega leta je pri celovški založbi Wieser izšlo tudi v slovenskem prevodu Braneta Čopa.
Zdaj smo dočakali prvo slovensko uprizoritev besedila, za katero je prejel Nestroyevo gledališko nagrado za najboljše besedilo leta 2011 in mülheimsko nagrado za dramatika leta 2012. Nastala je v koprodukciji SNG Drama Ljubljana in SSG Trst, pri čemer je to po Žalosti onkraj sanj (1978), Uri, ko nismo ničesar vedeli drug o drugem (1996) in Podzemnem bluzu (2006) že četrto Handkejevo delo na repertoarju ljubljanske Drame. Predstava je po nedavni ljubljanski premieri zdaj dočakala še tržaško, v Trstu jo nato čaka še nekaj ponovitev, jeseni pa se vrača v Ljubljano, a na drugo prizorišče, ki za zdaj še ni znano.
Mešanica družinske tragedije in zgodovinske drame pripoveduje o usodi Hankejeve slovenske družine v Podjuni med letoma 1936 in 1945, kjer se okoli osrednjega lika, avtobiografsko močno zaznamovanega Jaza, srečajo mati, stari starši in drugi družinski člani, hkrati pa govori tudi o uporu koroških Slovencev proti nacističnemu režimu, edini organizirani oboroženi vstaji na območju nemškega rajha. Intimna saga nas popelje v čas pred drugo svetovno vojno in v partizanski boj, ki je razdelil materino družino na nasprotujoči si strani – del se bori na strani Nemcev, drugi se pridruži partizanom.
Besedilo, v katerem se dramatika prepleta s prozo in intimna poetičnost z zgodovinskimi dejstvi, so poleg osebnih zapiskov navdihnili pisma, fotografije in dokumenti, najdeni po smrti Handkejevih sorodnikov. Ponuja nam epski, hkrati podroben in sanjski, oster in rezek popis problematike slovenske manjšine na Koroškem, ki je bila po vojni deležna prezira Avstrije.
Predstavo je ob asistenci Roberta Waltla režiral Ivica Buljan, za katerega je bil spoprijem z besedilom vznemirljiv, kompleksen in edinstven izziv. »Pomembno, v evropskem merilu zelo ’vroče’ besedilo enega največjih še živečih evropskih in svetovnih pisateljev je poetično mogoče opredeliti za kafkovsko, v družbenem smislu pa ga celo označiti za Vojno in mir oziroma epopejo slovenskega naroda,« je prepričan Buljan. Kot dodaja, je v sanjah in literaturi mogoče vse, in tako so tudi osebe iz Še vedno viharja preživele precej težje čase, kot jih doživljamo danes. »Njihova lastna tragična izkušnja večplastno in prefinjeno pripoveduje zgodbo slovenskega naroda (na Koroškem) in omogoča kolektivno in intimno voajersko preizpraševanje vsega, kar nas družbeno in individualno določa.« Tudi Buljanov dialog s Handkejem je politični in moralni dolg slovenski kulturi, ki je z leti postala tudi njegova kultura. Buljan namreč prihaja iz Hrvaške, a že leta živi in dela v Sloveniji, kjer se je uveljavil kot eden najvidnejših režiserjev. Lani je za svoje delo prejel eno najpomembnejših nagrad, namenjenih slovenskim umetnikom, nagrado Prešernovega sklada.
V uprizoritvi, ki jo odlikujejo izjemna kolektivna igra vseh nastopajočih, osupljiva scenografija Aleksandra Denića, ki se prvič predstavlja v Sloveniji, ter glasba Mitje Vrhovnika Smrekarja, so na odru hkrati prisotni igralci in gledalci. Med gledališkimi kritiki je, najverjetneje tudi zaradi Handkejeve kontroverznosti, sprožila presenetljivo nasprotujoče si odzive, tako ogorčene kot navdušujoče, češ da gre za enega od vrhuncev letošnje sezone ljubljanske Drame. Nesporno pa je, da tako Handkejev tekst kot Buljanova uprizoritev, pa tudi roman Maje Haderlap Angel pozabe, ki je izšel leta 2011, pripomorejo k splošni ozaveščenosti in ponazoritvi posebnega položaja koroških Slovencev v času med vojno in tik po njej.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.