S totalitarizmom nad totalitarizem

Trdnosti in pokončne drže, četudi včasih delujeta precej neumno, se mora svet priti učit k nam. Mi pa že ne bomo stali skupaj, vsaj ob državnih praznikih ne.

Iz kopice spominov, ki se z leti vedno bolj množijo (nekateri pa zginevajo), se mi je ob nenavadni proslavi državnega praznika obudil spomin na gosta, ki sem ju pred več kot pol stoletja spremljal ob njunem obisku Jugoslavije: župana Edinburga, doslednega torijca, in šefa njegove laburistične opozicije v mestnem svetu. Mislil sem, in z mano tisti, ki so mi to nalogo zaupali, da ne bom imel lahkega dela. Kako držati skupaj takšna nasprotnika, da enega ali drugega iz ideološkega ali političnega razloga ne izgubim iz programa! Moja nevednost je bila brezmejna. Nasprotnika na domačem prizorišču sta se izkazala za velika potovalna prijatelja, šalila sta se celo na račun svojih prepričanj, skupaj smo ostajali tudi vse večere. Odnose med strankami sem si do tedaj predstavljal precej drugače.

Teh dveh uglednih Škotov sem se seveda spomnil prav sedaj, ob spektaklu odklanjanja in zgražanja, ki ga je priredila slovenska politična desnica ob proslavi na Kongresnem trgu. Tako odločno je zavrnila samo misel, da bi stala na trgu in gledala, kako praporščaki nekdanjih partizanskih enot nosijo zastave z rdečo zvezdo, brez katere bi sicer njihov prihod učinkoval zgodovinsko lažno. Saj so v boju z Nemci res nosili takšne zvezde, kaj moremo. No, načelnost naših (desnih) politikov je brezmejna. Raje kot da bi storili nekaj po njihovem bogokletnega, so šli praznovat državni praznik daleč proč, v drugo mesto. Da so s tem kršili običaje praznika ali celo, bi se reklo, zanikali zgodovino in stvarnost svoje države, so odšli kazat drugam. Tudi če jih je svet zaradi tega slabše videl.

Moral bi vedeti, da so pri nas premiki v rokah uglednih posameznikov, razglašana načela pa sveta stvar, tudi če se pri tem izda državni praznik, ki naj bi veljal za ene in druge. Sicer pa sem se imel čast z našo filozofijo političnega nihanja in trme seznaniti tudi osebno. Če dobim povabilo na kakšno državno proslavo, potem vem, da so na oblasti »levi« (tako so me zapisali). Kakor hitro pridejo na oblast »desni«, je povabil konec. Naša država je zgrajena po strankarskih načelih. V tem smo nenavadno trdni, če že v drugih pogledih nismo.

Vprašal sem se: koga užališ, če te ni na državni proslavi? Stranko, gibanje, zavest celotnega naroda? Proslava ni vezana na stranke in prepričanja, je splošna, namenjena vsem. No, tako bi vsaj moralo veljati, če to ni preveč romantična želja.

Nekaj časa, pravzaprav kar dolgo, sem živel v Ameriki in mimogrede opazil, da se med drugimi kandidati za položaj predsednika ZDA poteguje tudi šef ameriške komunistične partije. Večina državljanov tega niti ne ve, na volitvah dobi le peščico glasov. A vendarle je. Ko sem živel v New Yorku, je generalni sekretar KP ZDA in predsedniški kandidat živel v nekem tamkajšnjem predmestju, nekoč sem ga videl na cesti. Američani večinoma ne marajo komunistov, toda imajo jih in jih doživijo, če hočejo, celo na volitvah. Nad Čehi, se, kolikor vem, ni nihče zgražal, čeprav so imeli v parlamentu še kar nekaj časa po zmagi resnice in demokracije zajetno komunistično stranko. Čehi pač niso pozabili svoje demokratične preteklosti, komunisti gor ali dol. Imajo jih.

Res, trdnosti in pokončne drže, četudi včasih delujeta precej neumno, se mora svet priti učit k nam. Mi pa že ne bomo stali skupaj, vsaj ob državnih praznikih ne. Vedno se bomo, tako rečemo, borili proti totalitarizmu, in zato na proslavah ne bomo stali ob nekom, ki je iz vojne privlekel rdečo zvezdo. Pomislite, saj to je znamenje totalitarizma!

Boriti se proti nečemu, kar imajo nekateri za totalitarno, je dobro le, če se pri tem sam ne obnašaš totalitarno. To preprosto resnico smo sposobni tudi pozabiti.

Zadeva je, seveda, zelo tehtna, če hočemo biti zvesti svojim načelom, in naši politiki zdaj vsi do zadnjega poudarjajo, da imajo načela, ki so zanje nekaj svetega. Resda najraje ne brskamo po tej zadevi, prepričani smo oziroma vemo, da gre za hitro pokvarljivo blago. Nič ni težjega kot prepričanje ne le imeti, ampak tudi ravnati v njegovem duhu. Zato bi bilo pravzaprav najbolje, če se s prepričanji ne bi preveč ukvarjali, ampak bi samo vzklikali, da jih pač imamo. Doma jih imamo skrbno spravljena in negovana, kadar smo sami. Saj gre za intimno stvar.

Kaj bomo storili? Smo v zelo kočljivem položaju. Imamo državo, želimo jo spraviti iz zadreg in razvijati, ne moremo pa se zediniti glede tega, kako bomo do cilja prišli vsi skupaj, ko pa imamo o nedavni zgodovini tako nasprotujoče si predstave. Saj to ni majhna stvar – koga bomo pa vabili na državne proslave, če bomo morali vsakemu tujcu pojasnjevati, zakaj polovica politikov praznik bojkotira! Vprašali nas bodo: kaj pa sploh imate skupnega, če se niti glede državnega praznika ne morete dogovoriti!

So narodi, ki se jim je že zdavnaj posrečilo odstraniti možne notranje spore v imenu nečesa skupnega. To skupno je seveda lastna država. V našem primeru bi to pomenilo, da se z rdečo zvezdo, na primer, strinjajo tudi tisti, ki je nikakor ne marajo. Naj jo imajo, si rečejo, ne bomo se še vso prihodnost prepirali o tem, da so se nekateri proti Hitlerju borili pod takšno zvezdo. Vendarle bo veliko bolje, če bomo lahko svetu povedali, da smo majhni, a smo imeli osvobojeno ozemlje in smo ustavili uničevanje naroda, ki ga je sovražnik popolnoma javno načrtoval. Borili smo se, z zvezdo ali brez nje. No, zvezda je bila.

Boriti se proti nečemu, kar nekateri štejejo za totalitarno, je dobro le, če se pri tem sam ne obnašaš totalitarno. To preprosto resnico smo sposobni tudi pozabiti. In kaj potem dobimo? Totalitarno, ki poraja nekaj novega totalitarnega? Ta nevarnost obstaja, na nas preži ob vsakem koraku. Če se bomo totalitarizma lotili totalitarno, bomo vsi zgubili glavo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.