Vzporedno z demokracijo

Demokracijo bomo morda imeli. Vohunjenje pa tudi. Vedno.

Ne da bi se potopili v globine vohunske epopeje, ki nam jo je, navadnemu človeštvu, odkril razumni, a za vrhove nevarni Edward Snowden, lahko z malo poštenosti in čuta za realno presojo rečemo, da smo priča banalnosti. Človek mora biti res zakopan v navadno življenje z navadnimi dnevnimi opravki in ozkim družinskim življenjem, da bi se temu odkrito čudil na začetku enaindvajsetega stoletja. Saj bi zadostovalo, da smo potegnili iz preteklosti in se za začetek spomnili Fouchéja. Ali pa podrobnosti o delovanju katerekoli velike sile v novejši zgodovini. Vsemu tistemu, kar smo že davno vedeli o resnični aktivnosti katerekoli resnične velike sile, lahko dodamo le še osuplost nad ogromnostjo najnovejšega primera, kar je seveda omogočil digitalni vek.

Podpisanemu sega spomin daleč nazaj, in spomin je še razmeroma ohranjen, ob najnovejših dogodkih pa je dovolj, če se spomnim svojih prvih novinarskih dopisniških let pred desetletji v Londonu. Ob odhodu na novo, meni popolnoma nenavadno delovno mesto, mi je bilo mimogrede povedano, naj v novem okolju – še zlasti angleškem (»rojeni vohuni«) – pazim, kaj govorim, kako glasno govorim, in naj znam molčati. Naslednja leta sem preživel med drugim v boju s samim seboj. Sam sebi sem moral povedati, koliko naj v meni ostane normalnega človeka. Ali bom res vedno skrbno molčal? Kakšno življenje bo to, če bom razmišljal le o tem, ali se pogovarjam z normalnim človekom ali vohunom. Zadeva je zapletena, naj povem le to, da sem kmalu sklenil, da bom poskušal ostati normalen človek. Naj se zgodi, kar se hoče, čutiti se moram normalno. Tako je tudi bolj ali manj bilo. Naučil sem se ne misliti na to, ali so ljudje, s katerimi se srečujem, res ljudje ali le vohuni.

Kar smo zdaj v zadnjih tednih zvedeli po zaslugi gospoda Snowdna, ima več plati. Prvič se moramo sprijazniti z razvojem svetovne družbe, ki je iz vohunjenja naredila ogromno novo resničnost, nekaj, čemur se ne moramo neposredno upreti, da bi zavarovali normalnost življenja. Uspehi nekaterih velikih sil v preteklosti se spremenijo v otroško zgodbo v primerjavi z možnostmi, ki jih sedanja moč velikih sil, še bolj pa razvoj digitalne in druge tehnike, omogoča tistim, ki želijo voditi svetovne posle. Pametnejši politiki so to že pred leti zaznali in nič nenavadnega ni, da je predsednik Mitterrand, kot slišimo, zabičal svojim diplomatom, naj med pogajanji (tudi s prijatelji in zavezniki) dobro pazijo, da jim kaj ne uide med stikom s tujimi kolegi. To je storil, ko so s podobnim nasvetom na pogovore poslali že vsega naučene Britance.

V tej starodavni zgodbi pa je zdaj nekaj zastrašujoče novega. To seveda ni politična osnova ali ozadje, pred katerim se nova spoznanja o svetovnem vohunjenju odkrivajo in razvijajo. Predvsem se moramo znebiti tudi ideoloških predsodkov, ki so povsem razumljivi, toda vedno bolj smešni. Med veliko hladno vojno, skozi katero smo pred nekaj desetletji vsi korakali, se je nekako udomačilo prepričanje, da vohunijo le tisti drugi, naša stran, stran demokracije in človeške razumnosti, se pred tistim zlom samo brani. Vohuni torej le toliko, kolikor mora. Tisti drugi delajo vse to, ker so hudobni in usmerjeni k slabemu. Mi (demokratični svet) vohunimo in se sploh neprijetno obnašamo le toliko, kolikor moramo. Eno je torej, če se grdo obnašajo komunisti. Takšni pač so. Nekaj čisto drugega pa je, če to delamo mi. To je zaradi demokratične prihodnosti, prisiljeni smo pač vohuniti, a to ni naša prava narava. Pri komunistih pa je.

Tako so stvari bile obrnjene kar precej časa, čeprav bi o tem lahko močneje, kot se je, dvomili že zdavnaj. Skozi prizmo demokracije se je vse lahko videlo vsaj rožnato. Še zadnje čase ni nič drugače. Ko se morda jezim, da Google snema celotni svet, vse do zadnje ulice in hiše, le da bodo na svojih posnetkih, tako vsaj obljubljajo, zasenčeni obrazi ljudi. In vendar je vohuniti »z one strani« nekaj nemoralnega, naši Snowdni (brez njega osebno, seveda) pa branijo … no, humanizem, recimo. Če pa pri tem ne moremo spreminjati ali odpravljati hierarhije, če torej Amerika dela tudi stvari, ki jih ne bo razkrila Francozom, Nemcem, ali manj pomembnim zaveznikom , ali ji to v sedanjih svetovnih razmerah sploh zamerimo?!

Poglejmo le, kako se kulturno in razumevajoče obnašajo naši naravni nasprotniki, če pomislimo na Ruse, pa tudi Kitajce. Nad Snowdnovim primerom bi se lahko le zgražali, pa se ne. Vladimir Putin je celo rekel, da ameriško razburjenost zaradi »izdaje« nekega njihovega vohuna razume. Tako se tudi obnaša, ali pa se vsaj, ko pišem te vrstice. Zadeva je tako velikanska, odpirajo se takšni problemi medsebojnega občevanja velikih sil, da drug drugega Amerika in Rusija, pa tudi Kitajska, vendarle razumejo. To so skupni interesi največjih sil. Lahko delujejo druga proti drugi, vendar imajo pač tudi skupne interese. Primer Snowden bi lahko bil takšen interes. Vsi drugi, ki se zgražajo, pa so hinavci.

Kdorkoli danes piše o zadevi, mora biti zelo previden, dogodki in zasuki se lahko zgodijo nenadoma. Lahko le ugotovimo, da velike sile ne mislijo samo na svoje interese, vsaka zase, ampak tudi na interese vseh njih v odnosih z manjšim svetom. Zadeva je posegla v organizacijo odnosov med velikimi silami, one bodo o tem razmišljale, ravnale bodo po svoje, a včasih tudi z medsebojnim razumevanjem. Preostali, manjši svet največje sile pozna le od zunaj, ne more jih popolnoma razumeti.

Zadeva Snowden ima lahko različne konce, najbolje je, da o tem ne razmišljamo. Lahko pa si rečemo tole: vohunjenje in zalezovanje nasprotne strani postajata ne le vsakdanjost, temveč tudi nekaj, kar bodo velike sile od razumevanja človeštva pričakovale. Moramo se sprijazniti s tem, da bo ves svet vohunil po vsem svetu. To nam je omogočila človekova misel, to je genialnost človeške rase. Ali bi se radi pred tem skrili? Poskušajte. Demokracijo bomo morda imeli. Vohunjenje pa tudi. Vedno.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.