Marcel Štefančič jr.

23. 8. 2013  |  Mladina 34  |  Kultura  |  Film

Mi smo Millerjevi

We’re the Millers, 2013
Rawson Marshall Thurber

Pravi smisel družine.

Ko gledate komedijo Mi smo Millerjevi, si rečete, aha, že razumem, zakaj gangsterji – spomnite se le Botra, Sopranovih in kar jih je še – tako častijo družino in družinske vrednote, zakaj se tako oklepajo družine, zakaj jim, kot radi poudarijo, družina pomeni največ, celo vse, in zakaj jim je družina nekaj svetega.

Iz preprostega razloga: ker jim družina nudi kritje. Ker jim nudi krinko. Ker lahko svoje umazane posle vedno skrijejo za čistost, idiličnost in nedolžnost družine. A bi bil lahko nekdo, ki tako ljubi svojo družino in ki tako slavi družinske vrednote, gangster? A bi lahko nekdo, ki ne more brez družine, ubijal, ropal, prekupčeval z mamili? Ne! Kdor slavi družino, je čist! Kdor časti družinske vrednote, ni sumljiv!

In natanko na to stavi tudi David Burke (Jason Sudeikis), koloradski hrošč, mali diler iz Denverja. Izgleda kot predmestni konformist, nižji uradnik podjetja, ki je nenadoma postal žrtev krize in recesije, tehnološki višek, ki se je potem v boju za preživetje – in ob odsotnosti lukrativnih alternativ – oprijel dilanja. Toda ko enega izmed poslov zamoči, pade v hudo dolžniško krizo, njegov upnik – jasno, njegov mogočni, elitni, elitistični dobavitelj – pa mu predlaga tole obliko odplačila dolga: iz Mehike mi pripelji pošiljko marihuane! Kakor veš in znaš! In pošiljka je tako masivna (dvotonska!), da bi ga na zahtevni mehiško-ameriški meji takoj prijeli, če bi jo skušal prečkati sam, saj bi bil več kot sumljiv, zato si omisli družino, ki jo sestavi iz naključnih sosedov – deviški luzer (Will Poulter) postane njegov »sin«, jezikava vagabundka (Emma Roberts) postane njegova »hči«, brezposelna striptizeta (Jennifer Aniston) pa postane njegova »žena«. In tako dobi Millerjeve, idilično, tipično, vseameriško, disneylandsko družino, ki se s kamperjem vrača s poletnega potepanja po Mehiki. Skozi kaj vse mora družina, da bi postala družina! Millerjevi izgledajo kot panična recesijska verzija Griswoldovih, komedija Mi smo Millerjevi pa izgleda kot Očka, ne ga srat z youtubskim humorjem Prekrokane noči, kot Brady Bunch, ki se dela, da je Dexter. Tu imate dilerja, ki »v svojem srcu« ni diler, in tu imate striptizeto, ki »v svojem srcu« ni striptizeta – tu vsak da pomeni ne. In vsak ne pomeni da. Ali bolje rečeno, ko film družino sestavi, jo obenem tudi razstavi, saj nam pokaže patološko resnico »normalne« in »nesumljive« družine, tajne fantazije, ki jo držijo skupaj: mož, ki od žene pričakuje, da se bo zanj prostituirala, žena, ki pestuje namišljenega dojenčka, hčerka, ki zapeljevanje moških trenira pri svojem bratu, in sin, ki bi nedolžnost najraje izgubil s svojo sestro. To je pravi smisel družine. Brez kriminala ni potrebe po družini. In da potrebuješ družino, ve vsak slovenski tajkun – kdo bo sicer jokal za tabo, ko te ubijejo ali pa zaprejo?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.