Natalija Pihler

23. 8. 2013  |  Mladina 34  |  Kultura

Epizode iz življenja zbiralca železa

Nazif Mujić, srebrni medved

Romski naturščik Nazif Mujić je s svojo življensko zgodbo, ki jo je upodobil v filmu, postal simbol položaja romskega prebivalstva v Bosni in Hercegovini, in ne samo tam. S svojim neverjetnim optimizmom, s katerim vsak dan rešuje nemogočo situacijo svoje družine, pa osvaja tudi filmske festivale

Nazif Mujić ob prejemu Srebrnega medveda na berlinskem filmskem festival

Nazif Mujić ob prejemu Srebrnega medveda na berlinskem filmskem festival

Začnimo z resnično življenjsko zgodbo, ki se je zgodila romski družini Nazifa Mujića in Senade Alimanović iz Bosne in Hercegovine. Senada je maja 2011 zanosila. V četrtem mesecu nosečnosti je plod odmrl. Sledil je spontani splav in nujna je bila operacija. Začele so se hude bolečine in krvavitev. Potem ko jo je Nazif odpeljal h ginekologinji, kjer so začasno nekoliko ustavili krvavitev, jo je ginekologinja napotila v bolnišnico, kjer bi ji morali nujno odstraniti odmrli plod. Eno življenje je že ugasnilo, v smrtni nevarnosti pa je bilo tudi Senadino. Ker Senada ni imela zdravstvenega zavarovanja, operacije niso mogli oziroma niso hoteli opraviti. Razen če bi plačala 500 evrov! Toliko denarja seveda Nazif in Senada nista imela. Hodila sta od vrat do vrat različnih bolnišnic in povsod naletela na gluha ušesa. Tudi socialna služba ni bila uspešna pri posredovanju, zato sta bila primorana uporabiti zdravstveno izkaznico sorodnice. S to so Senado sprejeli v bolnišnico v Republiki srbski in ji tako rešili življenje. Zgodba je prišla v tiskane medije, režiser Danis Tanović jo je šokiran prebral in pomislil, da jo je treba povedati širšemu občinstvu, zato se je odločil posneti film. Nizkoproračunski. Po pogovoru s Tanovićem sta Nazif in Senada privolila, da se njuna zgodba posname in da se vsemu svetu sporoči, kakšne stvari se dandanes dogajajo v zdravstvu ... Ne samo to. Privolila sta tudi v Tanovićev predlog, da v filmu sama zaigrata svoji vlogi. Film so posneli, poslali na 63. Berlinale in tam je dobil dva srebrna medveda – nagrado za najboljšega igralca in grand prix za najboljši film. Nazifu in Senadi se je življenje čez noč spremenilo. Že po svetovni premieri v Berlinu so mediji o filmu in predvsem o Nazifu pisali samo pozitivno. »Nazif Mujić je junak. Morda celo edini pravi junak v tekmovalnem programu Berlinala 2013,« je zapisal Tagesspiegel. Sledili so intervjuji, fotografiranje ... Nazif, sicer sladkorni bolnik, je vse to doživljal z velikim razburjenjem. Pol leta po Berlinalu se jima je rodil še en otrok in poimenovala sta ga Danis, po režiserju Danisu Tanoviću. Bere se kot pravljica. Vendar ni vse tako rožnato. Življenje Nazifove družine se je sicer izboljšalo, a stvari le niso tako krasne. Ker je bila premiera filma v BiH šele 16. avgusta letos, bo moralo preteči še nekaj časa, da se bo videlo, ali se stvari, kar zadeva Rome, v državi obračajo na bolje in ali se bodo odgovorni zdramili in si prizadevali, da takšnih zgodb, kot sta jo doživela Nazif in Senada, ne bo več. Ne le v BiH, temveč tudi drugod po svetu se kaj takega ne bi smelo dogajati. V tem primeru je rjovenje »dveh lesketajočih se kipcev« preglasilo glas Romov. Oblasti in institucije se bodo sedaj (verjetno?) predramile. Ali pa tudi ne.

Nazif v filmu razkosa svoj avto za staro železo, da bi lahko plačal položnico za elektriko in kupil zdravila za ženo

Nazif v filmu razkosa svoj avto za staro železo, da bi lahko plačal položnico za elektriko in kupil zdravila za ženo

Čestitke za srebrnega medveda za najboljšo moško vlogo na 63. Berlinalu. Povejte najprej kaj več o sebi.

Hvala. Rodil sem se 10. novembra 1970. V naselju Poljice v občini Lukovac živim že 42 let. S Senado Alimanović imava tri otroke, sina Danisa in hčerki Sandro in Šemso. Osnovne šole nisem končal. Kaj bi še povedal?

S čim in kako ste se v življenju preživljali?

Pred vojno sem se ukvarjal s prodajo oblek, po vojni z zbiranjem odpadnega železa, ker je bila takrat to edina možnost za preživetje. Tako sva s Senado živela iz dneva v dan od denarja, ki sem ga dobil od zbranega odpadnega železa. Lahko rečem, da smo državo Bosno in Hercegovino tako očistili kopice odpadnega železa. Potem ko sem prejel nagrado za najboljšo moško vlogo v Berlinu, sem ob pomoči režiserja Danisa Tanovića dobil redno zaposlitev v Javnem komunalnem podjetju Rad Lukovac, kjer sedaj delam in imam zagotovljeno zdravstveno zavarovanje za vso družino.

Kaj konkretno sedaj delate?

Vzdržujem park Doma zdravlja, včasih me premestijo tudi na smetišče, kamor tovornjaki vozijo smeti iz mest ter vasi, in tam pomagam. Delo ni težko, pozimi bo verjetno zaradi snega in mraza malo težje.

Torej sedaj zaslužite dovolj, da s plačo nahranite družino in plačate račune ter prispevke? Železo še zbirate?

Plača je dovolj velika, da lahko s tem zneskom sproti plačujem račune in živim normalno življenje z družino. Zadovoljen sem in se ne morem pritoževati. Železo pa še vedno zbiram. To je moja strast in tega ne bom opustil, tako da mi na mesec uspe preživeti s 600 do 700 KM (300 do 350 EUR, op. p.).

Nazif in Senada med slikanjem za naslovnico bosanske revije Gracija

Nazif in Senada med slikanjem za naslovnico bosanske revije Gracija
© Irfan Redžović, Gracija

Pa med vojno?

Med vojno sem bil tri leta na frontni črti vojske BiH, tam sem izgubil tudi brata, ubila ga je granata, raztrgala ga je na tisoč koščkov ... Tudi to sem preživel. Čeprav se mi zdi, da dandanes oblast v BiH sploh ne ceni več borcev in žrtev vojne, populacije šehidov. Oblast to preprosto pozablja ...

Ne mislim le na gledalce, temveč tudi na socialne službe in druge institucije ter oblast, ki so odgovorne za to, da se izboljša položaj Romov in drugih etničnih skupnosti v moji domovini.

Koliko časa oziroma dni je trajalo, da vam je končno uspelo najti bolnišnico in zdravnike, ki so opravili operacijo in Senadi rešili življenje?

Deset dni po spontanem splavu je krvavela. Vse te dni sva hodila od vrat do vrat zdravnikov, ki so ji le nekoliko ustavili krvavitev, a odmrlega plodu zaradi tega, ker nisva imela niti zdravstvenega zavarovanje niti 1000 KM (500 EUR, op. p.), niso hoteli odstraniti. Po navadi je najbolj krvavela ponoči, šla sva na urgenco, a so tam poskušali le nekoliko ublažiti krvavitev in nič drugega. V krogu sva se tako vrtela deset dni ... Bolečine so bile vedno hujše, spati tiste dni sploh nismo mogli … Ja, žena je takrat preživljala hude muke ...

Kako ste prišli na zamisel, da si zdravstveno izkaznico izposodite od sorodnikov?

V to sem bil nekako prisiljen, kajti vedel sem, da je življenje moje žene v nevarnosti. Ko sem gledal svoja otroka in pomislil, da lahko ostaneta brez matere, sem preprosto moral ukrepati. Poklical sem taščo, ki živi v Republiki srbski, ji razložil, kako in kaj, in zagotovila mi je, da bo njena snaha Senadi posodila zdravstveno izkaznico. Res je bilo tako in nazadnje se je vse srečno izteklo in Senada je tako še danes živa.

Preden je Tanović posnel film, je za vaš primer izvedel iz časopisa. Kako je bilo, ko se je pred vašimi vrati pojavil sam Danis Tanović?

Tanović je prišel v Poljice z manjšo ekipo. Začela sva se pogovarjati. Povedal sem mu vso zgodbo, ki se je pripetila sedem mesecev prej. Danis je prišel k meni februarja 2011 in verjemite mi, ni se bilo lahko vračati v preteklost in še enkrat podoživljati muke, ki jih je občutila vsa družina, najbolj pa žena Senada. Treba je bilo še enkrat »predelati« vse dogodke, ki so se zgodili v bolnišnici, pri ginekologinji, v institucijah, pri katerih smo zaprosili za pomoč in denar, doma ...

Verjetno je bilo za vas fizično in tudi psihično naporno. Pa še kamere so bile ves čas zraven, česar do takrat niste bili vajeni ... Koliko časa je trajalo snemanje?

Da, na začetku je bilo težko. Predvsem zaradi hčerk, kajti dekleti na začetku snemanja sploh nista razumeli, kaj se dogaja. Sandra je bila takrat stara dve, Šemsa tri leta in pol. Bili sta zelo nemirni, kar je tudi oteževalo snemanje. Nato sta počasi dojeli, da z ženo igrava sama sebe, in stvar se je nekoliko umirila. Snemali smo 21 dni, februarja, v mrazu in snegu.

Nazif, Senada, Šemsa in Sandra so v filmu igrali sami sebe

Nazif, Senada, Šemsa in Sandra so v filmu igrali sami sebe

Mislite, da bi vam bilo lažje, če bi igrali kak drugi lik in ne samega sebe?

Mislim, da vsak igralec razume in ve, da nisem imel lahkega dela s svojo lastno vlogo v filmu. Vračati sem se moral v težko preteklost in to zaigrati. To ni prav lahko. Lahko rečem, da mi ne bi bilo težko igrati na primer Brucea Leeja ali kak drug lik, vendar samega sebe v takšni obliki ne bi več igral.

So vaše ambicije sedaj po nagradah in uspehu tega filma morda zaigrati v še kakšnem filmu? So po Berlinalu že prišle kakšne ponudbe za vloge?

Malo pa že razmišljam v tej smeri in sem na razpolago za kakšne dobre vloge v filmih priznanih režiserjev. Ponudbe do sedaj niso bile primerne. Le vloge v erotičnih filmih, v kar se nisem želel spustiti ...

Ko sem vas z družino dan pred odprtjem 19. SFF-ja srečala v mestu in smo se zapletli v pogovor, mi je vaša žena na vprašanje, ali se je vaš položaj po uspehu tega filma res tako izboljšal, takoj odgovorila nikalno. Vi ste v vseh izjavah povedali, da sedaj živite bolje in da se je življenje izboljšalo. Kaj mislite o tem Senadinem nič kaj pozitivnem in pesimističnem odgovoru?

Ona razmišlja malo drugače. Ta ne se je nanašal na to, da še vedno živimo v istem naselju, v isti hiši. Nekateri nam zavidajo in zato ni vedno lahko živeti v takšni skupnosti. Najstarejša hčerka bo sedaj začela hoditi v osnovno šolo, ki je štiri kilometre oddaljena od naše vasi. Ker ni avtobusa, jo bo nekdo moral vsak dan voziti v šolo. Avtomobila nimam, zato je to problem. Ker imam redno zaposlitev in me ni veliko doma, je skrb za otroke v celoti prepuščena Senadi. Sin Danis je sedaj dopolnil eno leto in tudi zahteva svoje, tako da vem, da ženi ni lahko, in jo popolnoma razumem.

Oba si želiva, da bi se otroci šolali in bi jim bilo v življenju lažje, kot je bilo nama, kajti brez izobrazbe je sedaj v življenju še težje, čeprav je to en sam boj. Pogosto za golo preživetje.

Hja, vsi govorijo, da bomo kmalu zaslužili milijone ... Verjemite mi, to sedaj delamo le za Nemce. Denarja nismo dobili še nobenega.

Kako sedaj doživljate sarajevsko premiero svojega filma? Je velika razlika v primerjavi z občutki, ki ste jih imeli ob svetovni premieri februarja v Berlinu?

Drugače je. V Berlinu je bilo zame vse prvič. Bolj stresno. Ves čas sem imel prevajalca in pri prevodu se nekatere misli, ki jih poveš na tiskovnih konferencah ali v izjavah, izgubijo. Tukaj v Sarajevu je bolj sproščeno, ker vem, da me ljudje razumejo in ne potrebujem nekoga, ki bi moje misli prevajal v njihov jezik. Razumejo, kaj jim hočem jaz, državljan BiH, povedati o filmu ali sporočiti. Tukaj je v bistvu moj dom, zato sem tudi bolj sproščen. Ne mislim le na gledalce, temveč tudi na socialne službe in druge institucije ter oblast, ki so odgovorne za to, da se izboljša položaj Romov in drugih etničnih skupnosti v moji domovini.

Kaj si najbolj želite v prihodnosti?

V bistvu si z ženo želiva, da bi se morda našel kakšen donator, s pomočjo katerega bi si lahko kupili stanovanje in bi bilo tako moji družini omogočeno normalno življenje.

Kje pa bi radi živeli?

Kjerkoli! Nisem preveč izbirčen. Še vedno nimamo avta, ker denarja za nakup ni dovolj, a je to nujno potrebno, če želim, da gredo otroci vsak dan v šolo ...

Ste mislili, da boste z vlogo in še posebej po nagradi za najboljšega igralca na Berlinalu, kjer ste »premagali« konkurenco uveljavljenih igralcev, na primer tudi Matta Damona, s filmom zaslužili?

Hja, vsi govorijo, da bomo kmalu zaslužili milijone ... Verjemite mi, to sedaj delamo le za Nemce. Denarja nismo dobili še nobenega, zato sem primoran vseeno spet omeniti, da upam na kakšno donacijo za mojo družino, tudi iz Slovenije, da nam bo s tem omogočena osnovna kvaliteta življenja!

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.