Ali že somrak Magne charte?

V svetu se dogajajo čudno dramatične reči, pa o njih večina ljudi v različnih deželah malo razmišlja, skoraj tako malo kot mi o svojih.

Pri nas odkrivamo, da pravzaprav malo ali premalo vemo o stvareh, ki so za obstoj države še kako pomembne. Doslej se je zdelo, da vse to vemo, ne da bi o tem veliko razpravljali. V izjemnem članku se je pisec pravkar spraševal, koliko vemo in ali sploh razpravljamo o multinacionalkah, ki obvladujejo več kot polovico sveta. Ali pa, če gremo bliže k nam, v nekdanjo soseščino: koliko vemo o Kosovu in ali sploh imamo strokovnjaka, ki Kosovo res pozna? In ali bomo, na primer, razpravljali o smiselnosti članstva v Natu?

Pustimo to. V svetu se dogajajo čudno dramatične reči, pa o njih večina ljudi v različnih deželah malo razmišlja, skoraj tako malo kot mi o svojih. O Angležih smo vedno razmišljali, med drugim zato, ker je njihova davna zgodovina povezana tudi z Magno charto, med kamni, iz katerih je zgrajena demokracija, pač eno najpomembnejših Človekovih pridobitev. Sprašujemo se, koliko jo ohranjajo in spoštujejo Angleži, ki bi morali prisegati nanjo in so nanjo prisegali pred vsemi drugimi.

Doživeli smo afero Snowden – zgodbo o človeku, ki je skupaj z velikim aparatom vohunil za najmočnejšo državo, tisto v Ameriki. Pa se je zgrozil nad tem, kaj dela, in vse povedal … novinarju. Novinar je to objavil v časopisu, ki ga multinacionalke nikakor ne morejo obvladati in ki piše, kakor hoče. Pa še spoštujejo ga v javnosti. Govorim seveda o Guardianu, nekdanjem Manchester guardianu, ki ne pripada nobeni politični struji, je popolnoma svoboden. Temu rečejo danes – neodvisno liberalen.

Ostanimo pri bistvu zgodbe. Kaj se zgodi potem, čeprav bi to moralo biti zelo nenavadno v deželi, kjer spoštujejo demokracijo in nanjo tudi ničkolikokrat prisegajo. Angleška policija zahteva od časopisa, da ji izroči gradivo o pogovoru s Snowdnom ali pa da zgoščenke z gradivom kar uniči – seveda pred njimi, policisti. Da se vidi, da je bilo to res storjeno.

Časopis vse to sporoča javnosti, zgoščenke uniči pred očmi policije, kar ne pomeni, da so skrivnosti res izginile. Svet ne more verjeti, da policija lahko stori kaj takega, še posebno, da človeka, ki je intimni prijatelj novinarja, ki je pisal o tem, devet ur zaslišuje na londonskem letališču, kjer se je ustavil na poti domov, v Južno Ameriko. Vse skupaj, od prve do zadnje besede, se zdi nenavadno v matični deželi demokracije. Devet ur. Zakaj? Naj to ne bi bilo dejanje zastraševanja? Da bi novinarji in časopisi utihnili?

Tu se bom ustavil, kajti moja pozornost ni usmerjena na dejstva, občinstvu že znana iz dnevnega poročanja po svetu. Ustavil se bom tu zaradi …Anglije. Navadili smo se, da v njej kar vidimo matico demokracije. Je mogoče, da se vse to zgodi prav tam. Zgodi navadna policijska zgodba, ki bi bila bolj doma v deželah zmanjšane ali odsotne demokratičnosti. In ali je mogoče, da policija zadržuje osebe iz zgodbe, ki niti ni angleška, ampak v bistvu ameriška. Tam pa sedijo križem rok in zatrjujejo, da česa takšnega od Angležev niso zahtevali, čeprav jih Snowden še kako zanima, in da si česa takšnega, kot je deveturno zasliševanje na letališču, ameriška policija ne bi dovolila niti v sanjah. Saj veste, kakšni so časopisi v Ameriki!

Ne, to, kar se je zgodilo na letališču v Londonu, je povsem angleška zgodba. Nekoč tako samostojna Anglija po tem, ko so se njene kolonije uspešno spremenile v samostojne države in – tega ne smemo pozabiti – po usodnem ponesrečenem poskusu Anthonyja Edna, da bi skupaj s Francozi zasedel Suez, nima več notranje moči voditi svetovno politiko brez namigov iz Washingtona. Ali pa narediti kaj, česar Washington niti ne zahteva, a bi mu bilo morebiti všeč in bi potrepljal zaveznika po ramenu, če je pač storil kaj ugodnega za Ameriko. Tudi tokrat so iz Washingtona takoj prišla pojasnila, da od Londona niso zahtevali ničesar. Kar je naredil, je naredil po svoji volji. O, sveto prijateljstvo! Prijateljstvo za vsako ceno, tudi takrat, ko dokazi ljubezni niso zahtevani.

Angleži spoštujejo pravila igre, to pot igre državnega prijateljstva. Narediti za prijatelja vse, tudi takrat, ko ta tega ne zahteva izrecno. Britanija v preteklosti ni bila takšna. Takšna je postala po sueškem fiasku. Tony Blair je sledil Bushu čez drn in strn, tudi v Irak. Zdaj si želijo ugajati gospodarju celo takrat, ko ta tega izrecno ne zahteva, ve pa se, da to hoče. Nekoč sem, ko sem bil dopisnik, posedal po novinarskem balkonu britanskega parlamenta. Počutil sem se zelo svobodnega, pa sem položil predse časopis, in ker so bile v tistem trenutku razprave nekoliko dolgočasne, sem ga začel prebirati. Takoj se je pred mano pojavil uslužbenec parlamenta in me opozoril, da se v spodnjem domu med razpravo ne sme … čitati časopisov. Nemudoma sem nehal. Čutil sem, da je za Angleže spodnji dom tako svet, da se mora novinar tam obnašati kakor v cerkvi. Tako je bilo, a kaj je ostalo?

Ostala je zgodovina. V zgodovini pa je Britanija stopila za nekaj stopnic niže v svetu, v politiki, je pomembna, a ne preveč. Pa se tudi zgodi, da naredi kaj, kar naj bi ugajalo … no, gospodarju. Nič zato, če tega gospodar ni niti pričakoval niti zahteval. Američani so v stikih z novinarji kar previdni – zaradi svojega, ne tujega novinarstva, in ne bodo storili česa takega, kar si je dovolil London z ustavljanjem tujca, ki nekaj ve ali se misli, da ve.

Imamo zgodbo o vohunjenju, v kateri imajo Američani seveda povedati veliko novega. Toda kaj bodo rekli navadni državljani, državljani ZDA in njihovih zaveznikov, če se kar tako ukvarjajo s prisluškovanjem navadnemu človeku državljanu, ki plača davke in misli celo domoljubno.

Imajo pa zavezniki veliko takih, ki rovarijo in ustavljajo ljudi samo zaradi tega, ker so ti naredili kaj spornega v očeh glavnega zaveznika, ne lastne države! Tu smo stopili na tla, o katerih se kratko malo ni razmišljalo. Vsi so za demokracijo. Vsi bi tudi morali spoštovati Magno charto. Kaj pa če tega ne spoštujejo tisti, ki naj nas o demokraciji poučujejo? Stopili smo na spolzka tla svetovne ureditve, kjer se meje med demokratičnim in policijskim začnejo brisati.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.