Blišč in beda državne skrivnosti

Kako postaneš junak v 21. stoletju? Med drugim tako, da velike državne skrivnosti po svoji volji razkriješ širokemu občinstvu. V času posebnih odposlancev kaj takega ni bilo mogoče.

Kdo bi se še spominjal in štel za pomembnega nekega Harryja Hopkinsa, bogatega in bistrega Američana, za katerega so vedeli in o njegovi vlogi ugibali ljudje med drugo svetovno vojno. Odšel je tiho, kot je bil prišel. Nekaj pomeni le tistim, ki so vojno podrobno preučevali.

Na začetku druge svetovne vojne je bilo nekaj diplomatov, ki so dogodke pospeševali ali zavirali, čeprav so dogodki kljub temu tekli svojo nezadržno pot. Ameriški predsednik Franklin Roosevelt je svoj narod pripravljal na sprejetje zgodovine, kar je pomenilo vstop Amerike v vojno, a na poklicno diplomacijo se je zanašal le v omejenem obsegu. Kot kak renesančni princ se je zanašal predvsem na ljudi, ki so mu bili blizu, ki jim je zaupal. V London, ki mu je bilo treba pomagati, in v Moskvo, kjer je vladal slabo znani, čudni Stalin, je Roosevelt poslal v izvidnico ne profesionalce, temveč osebnega odposlanca Harryja Hopkinsa. Nič ni bilo pomembno, razen enega: popolnega osebnega zaupanja, in tega je bil Hopkins v celoti deležen. Iz starinarnice zgodovine sem ga potegnil, da bi nam pomagal razvozlati vozle sedanjosti, ki se v vse večjem obsegu valijo nad nas. Komu naj zaupajo državniki?

Imamo Snowdna, imamo Manninga. Čez noč sta zaradi osebne žrtve, za katero sta se odločila – razkritje svetovno pomembnih dejanj ameriške države –, v očeh birokratov postala nevarna izdajalca, v očeh drugih pa velika junaka današnjega dne. Svetu sta razkrila resnično obnašanje države, za nekatere malopridno in svetu nevarno dejanje, za druge pravo junaštvo.

Kar sta storila – izdala državne skrivnosti –, bi bilo v Hopkinsovih časih veliko težje, če sploh mogoče. Državne skrivnosti je, ko je bil Hopkins osebni odposlanec ameriškega predsednika, poznal le malokdo, najmanj ljudje iz aparata ameriškega predsednika; ti so vedeli le toliko, kolikor jim je predsednik mimogrede omenil, ko si je prižigal cigareto. Obnašal se je pravzaprav kot vladarji v srednjem veku ali renesansi. Tedanji predsedniki so politiko razumeli kot svojo osebno zadevo, aparat okoli njih je moral biti zadovoljen z drobtinicami, če sploh. Politiko svetovnih razsežnosti so izvajali ljudje, ki so bili deležni posebnega zaupanja vodje. Bilo jih je le nekaj, zelo malo. Iz prestolnice v prestolnico so prenašali zamisli svojega gospodarja, ki so se jih tako rekoč naučili na pamet. Državne skrivnosti so tičale v glavah, ker so si jih morali zapomniti, le oni so vedeli, ali se pripravlja vojna ali mir.

Kako postaneš junak v 21. stoletju? Med drugim tako, da velike državne skrivnosti po svoji volji razkriješ širokemu občinstvu. V času posebnih odposlancev kaj takega ni bilo mogoče ali je bilo vsaj veliko težje. Ni bilo množice uradnikov, ki bi morali biti posvečeni v državne skrivnosti, takšni so bili le ljudje posebnega zaupanja, kot v Hopkinsovem primeru – primeru človeka, ki se je vkrcal na posebno letalo in odpotoval v neznano Moskvo k neznanemu Stalinu, da bi se pogovarjal o vojni proti Hitlerju. V spominih na tiste čase vrhunski ameriški diplomat Harriman piše: »Hopkinsov polet v Moskvo je bil prava avantura.«

Posebni odposlanci, o katerih državni aparat ni vedel nič ali le malo, so prenašali novice na zmenke, ki so spreminjali zgodovino. In zdaj naj bi vse to vedeli tisoči aparatčikov in naj bi bile države v smrtni nevarnosti, da se vse, kar je pripravljeno v kuhinji državne politike, kar tako raztrese pred svetom?! Dogodki, ki sta jih sprožila nevarna raznašalca politike svojih držav Snowden in Manning, naj torej veljajo za veliki preboj demokratičnosti v svetovni politiki!

Zdaj bi se moralo nekaj zgoditi. Ali naj bi padle glave nerazsodnih ljudi, ki izdajajo skrivnosti svoje države, najsi so te dobre ali slabe, celo zločinske, ali pa naj bi se svet spremenil v kolektivno klepetalnico o podatkih, naj bi postal bazar ulične odprtosti, ki ne pozna nobenih ovir.

Naposled bo vse res postalo popolnoma demokratično, kratko malo zato, ker bo nedemokratičnost postala nekaj neuporabnega, pravzaprav nemogočega.

Pa še to. Skrivanje podatkov, s katerimi naj bi skrito pred javnim mnenjem razpolagale države, tudi tista največja in najmočnejša, postaja že smešno težko, če je sploh še mogoče. Lahko se zgodi, da bi podvigi, kakršen je bil Snowdnov, začeli delovati kot otroška igrica. Strokovnjakom, ki skrbijo za šifriranje državnih papirjev, je že uspelo ustvariti dvojno šifriranje, torej šifriranje že šifriranega, a ko bo do jutri z nadaljnjim razvojem digitalne tehnologije mogoče dešifrirati že dešifrirano, bo nastala svetovna zmeda. Popolne varnosti tajnega gradiva bo konec. Po domače: vsi bomo prej ali slej vedeli vse. Navadnemu smrtniku se tega seveda ni treba bati. Le ljudje na oblasti se že prijemajo za glavo. Kako bi bilo, če bi se vrnili v srednji vek. Državne skrivnosti naj bi ostale v glavah čim manj ljudi, skrivnosti, ki jih prenaša, denimo diplomacija, naj bi ostale v glavah posvečencev. Edina drugačna pot je pač, da se objavlja vse, z vsemi neizogibnimi posledicami za javno življenje.

Naposled bo vse res postalo popolnoma demokratično, kratko malo zato, ker bo nedemokratičnost postala nekaj neuporabnega, pravzaprav nemogočega. Demokracija se bo razširila po vsem svetu, ne ker bodo ljudje vanjo verjeli, marveč ker drugače to tehnično ne bo mogoče.

Vstajali bomo in šli počivat z gorami neprebavljenih podatkov o vsem in vsakem. Kaj bo storil Roosevelt prihodnosti, da bi se zavaroval na začetku pomembnih poslov, tako kot se je Nixonu in Kissingerju še z lahkoto posrečilo, da sta preboj na Kitajsko, obisk pri Mao Cetungu, ohranila v tajnosti vse do pristanka letala na kitajskem letališču.

Morda tega problema bodoči rodovi ne bodo poznali. Državne skrivnosti bodo vsem že vnaprej znane prek spleta.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.