Dva milijona, nekako

Če kdo misli, da je lahko postati in ostati majhen, se zelo moti. Biti uspešno majhen je velikanska naloga, za katero so potrebne generacije.

Ob osamosvojitvi smo sklenili, da nas je dva milijona. Pred tem smo desetletja živeli z nekoliko manjšim številom, ni nas zelo motilo, razen bistvenega spoznanja, da smo enkrat za vselej majhni. Majhni, pa kaj. Še takrat nas ni motilo, ko smo nekatere ljudi izbrisali in nas prav gotovo ni bilo več dva milijona. So še manjši narodi in manjše države, tudi v Evropi. Kaj moti Estonce, ki jih je še manj kot Slovencev, ali Fince, ki jih je, zdi se mi, le dvakrat več. Finci so preživeli orjaški spopad s Sovjetsko zvezo, ki je bila takrat – to sem doživljal osebno, ko sem bil še mlad fant, v Moskvi – imperij. A Finci so ta spopad ne le preživeli, ampak so se kljub kazni v obliki vojne odškodnine, bila je gromozanska, le še bolj razvijali in zdaj so svetovno razviti. Majhnost jih ni motila, prav nasprotno, je eden od razlogov za njihov svetovni uspeh.

Razlogov, da majhna država ali nacija ali dežela preživi stoletja, je veliko. Njeno preživetje je verjetnejše kot preživetje velikih, še zlasti če so ti doživeli zgodovinsko nesrečo, da so postali imperiji. Usoda imperijev, to zlahka ugotovimo, je porazna. Cveteli so, zmagovali in se nato izgubili v zgodovini. Dobesedno vsi, pravo prekletstvo. Perzijci, Rimljani, Evropejci, če pomislimo na Britanijo, Francijo ali Nemčijo. Nič ni moglo ustaviti vzpona k slavi in včasih tako rekoč popolni moči, potem pa hitrega (Rim, Nemčija) ali počasnega umika (verjetni kandidat sedanje Združene države Amerike, ki so pripravljale veličastne pohode zunaj svojih meja, zdaj pa omahujejo celo pred manjšimi posredovanji). Nad velikimi imperiji visi prekletstvo poraza ali počasnega umika. Te nevarnosti pri majhnih ni, če so le pametni, ali pa se to zgodi neodvisno od njihovega stanja in volje.

Očitno je, da zastopam neko tezo, neko izhodišče za razmišljanje o usodi narodov. Očitno je tudi, da ne gre za znanstveno tezo, in bi bilo mojo predstavo o usodi velikih in majhnih imperijev in navadnih nacionalnih dežel mogoče zavreči. Je pa precej znamenj, da majhni preživijo veliko več, kot je teorij o nesmrtnosti velikih, še zlasti če ti uberejo pot osvajanja, torej imperijev, tudi takšnih posrednih, kot je današnja Amerika. Predvsem pa je majhnim laže, ker si ne delajo utvar o svoji veličini in možnostih. Položaj omejenosti jim je v pomoč. Če se ozremo po današnji Evropi, kdo je najuspešnejši, celo v sedanjem kriznem času? Brez težav naštejemo nekaj evropskih držav, katerih prihodnost ni v nikakršni nevarnosti. Ena si je celo lepo sedanjost in najbrž tudi prihodnost ustvarila tako, da je nehala biti velika in se je poglobila vase brez želja po širjenju in moči. Mislim seveda na Avstrijo, ki se je celo ubranila nasvetov nekaterih omahljivcev, naj neha biti nevtralna in naj se priključi – no, seveda – Natu.

A bomo takoj dodali: če kdo misli, da je lahko postati in ostati majhen, se zelo moti. Biti uspešno majhen je velikanska naloga, za katero so potrebne generacije. Majhna država si mora izdelati okvir in slog, predvsem pa mora verjeti v svoje zmožnosti in ostati ne le neodvisna, marveč gospodar svoje usode. Pri tem niso toliko pomembne oblike kot ravnanje. To pa ni odvisno od trenutnih svetovnih ali mednarodnih razmer.

Majhna država se predvsem ne sme bati osamljenosti, tudi če jo ta včasih zbega. Tako kot kak neprijeten pripetljaj zbega popotnika v gozdu ali gorah. Po svetu divjajo in bodo divjale vojne in krize, paziti je treba, da vsako pravočasno ovrednotiš. Naša razmerja z velikimi brati so povezana z ugankami, kaj smo dobili, ko smo se tako trudili, da nikdar nismo rekli NE. Samostojno. Pri nas je ta problem očiten.

Kaj storiti ob svetovnih zapletih, kaj storiti, da pridemo do konca? Je katerakoli majhna država lahko popolnoma prepričana, da ji bodo veliki partnerji, če se jim bo pridružila, vedno pripravljeni priskočiti na pomoč? V svetovni zgodovini kar mrgoli primerov, ko so bili majhni, lepi, kot so, v težkih trenutkih globoko razočarani. Spomnimo se le Čehov, demokratičnih Čehov, ki so jih z lahkoto pustili na cedilu demokratični Angleži in Francozi. Lahko pa stvar obrnemo. Veliko in mogočno Ameriko je ob iraški operaciji pustila na cedilu manjša, čeprav ne prav majhna Francija, ki je pač takratne razmere na Bližnjem vzhodu presojala popolnoma drugače kot priznani vodja svetovne demokracije, Amerika. Imamo pa še drug primer neke male, a živčne države, naše države, ki je ob iraški vojni hitro ponudila ameriškemu velikanu neposredno pomoč v obliki štirih častnikov, ki so med to vojno ždeli v štabu in bili ponosni, da so brez žrtev lahko govorili, kako sodelujejo v sklenjenih bojnih vrstah na strani Amerike. O, sveta preproščina!

Tu smo pri bistvu problema, kako naj se majhni vedejo v družbi ali zvezi ali prijateljstvu z velikimi. Franciji se je ob iraški vojni – lahko bi našli tudi druge primere – zdelo potrebno, da opozori na svojo samostojnost. Nam se je zdelo bolj potrebno, da dokažemo poslušnost in vdanost, tudi če je v nekem hipu od nas niti niso izrecno zahtevali. Naj se ve, da smo popolnoma vdani in bomo storili, kar se da, čeprav se bomo potrudili, da med našimi ne bi bilo žrtev ali preveč žrtev.

To nam je že večkrat uspelo, le da ni bilo nikoli povsem jasno, kaj smo s tem resnično pridobili. Je najbolje, če nas veliki vedno potrepljajo po glavi in rečejo »dober si«, ali bi bilo bolje, če ne bi rekli nič, še bolje pa, če včasih ne bi bili zadovoljni in bi mali pokazal, da ima svoj glas, ki se razlikuje od drugih? Česa naj se v današnjem času, ko imamo toliko preglavic z drugimi, sploh bojimo? Se lahko spomnimo kakega malega, ki je imel zadnja desetletja resne težave z velikim bratom samo zato, ker je včasih kihnil drugače, kot se je pričakovalo? Takšnih primerov ne bomo zlahka našli, še zlasti ne zdaj, ko se moč velikih in nemoč manjših vse nenavadneje prepletata. Kdo se bolj boji, Združene države Amerike Irana ali Iran Združenih držav Amerike, zlasti sedaj, ko imajo te za sabo še cel kup grandioznih neplačanih računov za vojne pohode (v imenu demokracije, seveda).

Govorili smo o usodi majhnih. Ni slabša od usode velikih, morebiti celo nekoliko lažja. Seveda pod pogojem, da majhnemu majhnost ni v napoto, da se je ne boji, da se ne trudi brati z ustnic, kaj hoče doseči večji ali veliki, in če svoje lasne interese jemlje prav tako resno kot tisti državnik, ki je izgovoril nesmrtni stavek, da njegova država nima ne stalnih sovražnikov ne večnih prijateljev, ampak le svoje interese.

Kaj pa so naši interesi?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.