Ko se poleže hrup zaradi pogreba

Pogrebi ali sploh slovo od pokojnikov je za vsako deželo izjemno pomembno. A le če dogodka ne zmoti pretirana ulična publiciteta, ki je gotovo negativno vplivala na pomen Mandelovega pogreba.

Ko se odpravlja domov množica svetovnih državnikov, ki so pač ob tej priložnosti morali biti navzoči, lahko presojamo marsikaj, med drugim tudi skoraj karnevalski način, na katerega so opravili zadnje dejanje. Nelson Mandela je bil velik, preden je umrl. Ostaja velik tudi, ko je pokopan, a tu stvari niso bile preproste. Nekoč sem mislil, da pretirana vnema, ki jo izkazujejo pri zadnjem obredu v čast velikim pokojnikom, pač ne more škodovati. Tudi če pokojnika spreminjajo v relikvijo. Upam, da se nisem motil.

Slovo od Nelsona Mandele je po propagandnem hrupu, ki je bil nepotreben, preseglo vse, kar smo doslej doživeli ob takšnih priložnostih. Pred desetletji nas je osupnilo, kako je svet pospremil na zadnjo pot Tita, ki je vsekakor bil kontroverznejša figura. Ameriškega predsednika takrat ni bilo na pogrebu, a je poslal mater. To je bilo vsekakor pomembno dejanje, čeprav diplomatsko ni pomenilo nič. In vendar je patetični antikomunist, filipinski zunanji minister Romulo, vzkliknil, »da je odšel človek, ki je vlil samozavest malim narodom«.

To pot je pokojnika spremljal resnično ves svet, in to, kot se reče, ne glede na politične ali kakršnekoli zadržke. Vsi so hoteli pokazati, kako cenijo človeka, ki je vrsto let tičal v samici, potem pa postal predsednik države in se pri tem popolnoma izognil kakršnemukoli maščevanju nad tistimi, ki so ga spravili na otok Robben. Slovo, ki so ga spremljale vse svetovne televizije, ne bi moglo biti hrupnejše in novinarsko agresivnejše. Po takšnih prireditvah, spremljanih s toliko ubijalske publicitete, bi lahko pričakovali le, da bo svet poskušal hitro pozabiti vse v zvezi s pokojnikom. S Titom se je to tudi večidel zgodilo. Novost bo, če se bo Mandela kot osebnost temu izognil.

Pogrebi so čudna stvar. Včasih ostanejo v spominu generacij zaradi kakšne podrobnosti. Svet bi si denimo Beethovnov pogreb lahko še najbolj zapomnil po podrobnosti: krsto s truplom velikega skladatelja je nosilo nekaj ljudi, med katerimi je bil tudi Schubert, nepriznani genij, ki so mu iz ne vem kakšnih razlogov dovolili, da z drugimi nosi krsto. Njegovi resnični dosežki takrat niso bili znani še nikomur. Ležali so v kupih zaprašenega papirja.

In potem publiciteta. Stavim, da so se CNN in drugi bali, da bi se tiste dni ob temi Mandelove smrti za več kot trenutek ozrli na druge stvari. Saj bi jih obtožili nespoštovanja do pokojnika. Publiciteta naj bi neko osebnost le še povzdignila. A lahko jo s pretirano gorečnostjo spravi na pot pozabe. Mera je pomembna, vendar je bila to pot pozabljena. Pozabili so, da pretiravanje človeku lahko odvzame dostojanstvo.

Iz svojega življenjskega opusa se spomnim, kako so bili v Jugoslaviji ob vsakem Titovem govoru vsi ustrezni organi na nogah, da so javnost obveščali, kako je svet sprejel kak Titov govor. Žal pogosto ni bilo nobene publicitete. Resnična izjema je bil le Titov govor ob tržaški krizi. Propagandni organi oblasti so takrat zabičali novinarjem, naj publiciteti dajo ogromno prostora, v časopisih po možnosti vsaj pol strani. Ubogi novinarji. Podrobno so objavljali agencijske vesti, ki so bile seveda kratke in brezbarvne. Dodajali so velike naslove, da bi odzivi delovali pompozno.

Velike ljudi bi bilo najbolje prepustiti glasu naroda. Ta bo že povedal svoje. Včasih kaj nenavadnega. Spomnim se, kako sem pošastno davno stal v vrsti na Rdečem trgu pred mavzolejem, kjer je ležalo balzamirano Leninovo truplo. Krčilo se je iz leta v leto, že je bilo kot truplo majhnega dečka, a trume ljudi so brez priganjanja potrpežljivo čakale, da pridejo v mavzolej. Neki starejši kmet, ki je stal pred mano, mi je zašepetal, da to v resnici ni Leninovo truplo. Pravi Lenin naj bi bil v Ameriki. Prišel bo nazaj. Še vedno razmišljam o tem, kar mi je starček takrat šepnil. Kaj je v resnici mislil? Kaj je mislil ruski narod?

Če že iščemo simboliko, potem še nekaj. Ko je Lenin umrl, je v Rusiji vladala huda zima. Ljudje so prišli na pogreb in zmrzovali. Na ogrevanje se v tistih časih sploh ni mislilo, malo prej se je končala državljanska vojna in boljševiški režim je še visel na nitki. Starčeve besede so bile simbolične v več kot enem pomenu.

Pogrebi velikanov imajo vedno neko simboliko. Simboličnost kmetovih besed pred Leninovim mavzolejem naj bi pač verjetno pomenila, da bo Lenin, takšen ali drugačen, začel sodelovati z Američani in bo potem vse lažje tudi v Rusiji. Tako si vsaj skušam pojasniti tisti čudni prizor veliko let po Leninovi smrti, a še vedno v deželi, ki ne živi dobro. V drugi svetovni vojni je Ruse poleg njihovega poguma reševala Amerika s sladkorjem, do katerega je lahko prišel vsak Rus, da ga je uporabil pri pitju vrele vode, ker čaja ni bilo.

Pogrebi ali sploh slovo od pokojnikov je za vsako deželo izjemno pomembno. A le če dogodka ne moti tista pretirana ulična publiciteta, ki je to pot gotovo negativno vplivala na pomen Mandelovega pogreba. Ljudje se bodo morali od tega šele prebiti do pravega pomena dogajanja. V tem primeru se bo to zgodilo, ko si bodo Južnoafričani priznali, kako živijo. Tako kot so se Britanci znašli pred sodbo o monarhiji, ko se je smrtno ponesrečila princesa Diana. Ob njeni smrti je imel dvor težave, kako se vesti primerno.

Ob smrti pravega velikana dobi priložnost celoten narod. Da si resno pogleda v obraz in premisli o svojem življenju, z njegovimi pomanjkljivostmi vred. Južna Afrika, kjer marsikaj ni v redu, seveda ni izjema. Morebiti se ji bo Mandela, ko se nehajo žalne slovesnosti, zdel pomemben na neki drug način, kot izpraševalec vesti, kot učitelj, kot priča. Medtem pa lahko razmišljamo, kaj naj si mislimo o teatru pogreba. Bi morebiti bolj čutili pomembnost tega človeka, če bi ob dnevih pogrebnih slovesnosti o njem in o samem dogodku slišali manj, a vendarle spoštljivo.

Bi morebiti deset besed o Mandeli imelo močnejši učinek kot tisoče besed, ki jih slišimo v neskončnem ponavljanju. Ali je ob pogrebu te vrste sploh primerno, da se veliko govori. V skladbi je včasih pavza močnejša od same glasbe. To vemo iz zadnjih Beethovnovih kvartetov. Ob slovesnostih v Južni Afriki bo nekatere motilo, da je bilo tako malo molka. Še dobro, da so ga pokopali v njegovem rojstnem mestu, ki je bolj podeželsko. Pogreb v Pretorii bi lahko bil zgodovinsko gledano katastrofa.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • dr. France Križanič, Ljubljana

    Ko se poleže hrup zaradi pogreba

    Ob pogrebu Nelsona Mandele se je sama po sebi pojavila asociacija na Titov pogreb. In temu sledi neizogibna ocena Titove politične dediščine. V tej zvezi bi rad bralke in bralce Mladine seznanil s svojimi izkušnjami glede Titovega ugleda v arabskem svetu. Kot finančni minister Republike Slovenije sem bil kar nekajkrat tako ali drugače v stiku s predstavniki tega sveta in moram reči, da se na Tita sklicujejo... Več