Čigava si, Ukrajina?

Kako razumeti deželo, ki je imela še do nedavnega politike, ki njenega jezika niso znali ali so ga le s težavo obvladali?

V sovjetskih časih sem nekajkrat prepotoval to deželo, občudoval sem njene sončne planjave z najrodovitnejšo zemljo, s prstjo černozjomom, sprehajal sem se po njenih mestih, Odesi, nekoč trdnjavi jidiša, in Kijevu s Kreščatikom, a je nisem mogel razumeti. Po črki zakona je bila ukrajinska, a kje je, sem se spraševal, tisto ukrajinsko? Kot tipičen Slovenec, ki povsod takoj išče korenine naroda, sem prisluškoval pogovorom na Kreščatiku. Komaj se je slišala ukrajinska beseda, povsod naokoli je vse zvenelo čisto rusko. Opazil sem to že prej v Odesi, kjer sem prebil ves mesec. Bilo je tik pred vojno, napetost se ni čutila, na ulicah je zvenel jidiš. Takrat je tudi v Moskvi obstajalo sijajno gledališče, kjer so bile predstave v jidišu, z velikim igralcem Mihoelsom, iz Odese pa so prihajali najboljši violinisti, na čelu z Ojstrahom. In vendar, kaj je manjkalo tudi v Odesi? Manjkal je jezik, ki je bil povsod zapisan kot jezik velike sovjetske republike, ukrajinski jezik.

Stvar je bila skrivnostno preprosta. Če si hotel v tej deželi slišati ukrajinščino, si jo moral tako rekoč zahtevati. Razen v zahodnem delu, ki je bil nekoč avstrijski ali poljski, popotnik skorajda ni slišal ukrajinščine, če tega ni zahteval. Vsi v tej ogromni deželi so govorili predvsem rusko, to je bil vsaj jezik, s katerim se je tuji popotnik srečeval na cesti. Mar ni bilo tako že v zgodovini? Spomnil sem se, da je Gogolj, ko je bil še dijak v liceju, tako rekoč za šalo napisal nekaj pesmi v ukrajinščini, potem se je zresnil in postal eden največjih – ruskih pisateljev. Tudi o Ukrajincih je napisal nekaj povesti … v ruščini. V svojih ruskih dneh nisem nikoli od nikogar slišal, da bi Gogolja povezovali z ukrajinščino, saj je postal, kar je bil že pri rojstvu, ruski pisatelj.

V času, ko ves svet govori o Ukrajini, sem hotel reči, da je njeno življenje zamotano. Še nedavno je predsednik, v zadnjih govorih, ki jih je imel, nagovarjal ljudi v ruščini. V sovjetskih časih sem takratnega kijevskega mogotca Kučmo tudi slišal uporabljati ruščino. Le eno izmed slavnih političnih imen zadnjih let sem slišal nagovarjati javnost v ukrajinščini – zdi se mi, da zelo lepi –, in to je bila Julija Timošenko. Ukrajini nihče ne odreka njenega uradnega jezika, ta je ukrajinski. A dežela je stoletja živela drugače. Zlasti v dolgotrajnem obdobju odvisnosti od Moskve. To je bila ukrajinska dežela, a uradno so govorili njen jezik le za lepšo podobo, no, ko so govorili uradno, pa še takrat ne vedno. Zato ni nič čudnega, če se je človek spraševal, kaj je pravzaprav Ukrajina. Bili so, vemo, tudi časi poljskega vpliva, za to vemo od Sienkiewicza, če nič drugega. Vemo, da je tam dolgo vladal ruski car. Potem so prišli Sovjeti, ki so priznali ukrajinščino za uradni jezik, a so raje govorili rusko. Kje je, kaj je potem bila Ukrajina?

Gogolj je, ko je bil še dijak v liceju, tako rekoč za šalo napisal nekaj pesmi v ukrajinščini, potem se je zresnil in postal eden največjih – ruskih pisateljev.

Spomnil sem se, da bo uganka še bolj nazorno nenavadna, potovanja z vlakom iz Odese v Moskvo. Vlak je bil tisti iz sovjetskih časov, se pravi nabito poln, brez zraka, neizmerno počasen, ljudje so si krajšali čas z neskončnimi pogovori. Naj bo povedano za tiste, ki danes čitajo opise življenja v sovjetskih časih in imajo vtis, da so ljudje takrat najraje molčali, kadar so bili skupaj. Resnica je drugačna. Govorili so veliko in po navadi hrupno. V epizodi, ki jo opisujem, je bila tema … prav Ukrajina. Nekdo je v zanosu govoril o Kijevu kot najlepšem mestu na svetu. Nihče ni poskušal ugovarjati. Takrat se je v meni prebudilo tisto slovensko nagnjenje, zato sem sogovornike zaprosil, naj spregovorijo po ukrajinsko, pogovor je tekel v ruščini, želel pa bi slišati, kako zveni ukrajinščina. Molk. Nobeden od navzočih ni znal ukrajinsko. Bili so trdni in ponosni Ukrajinci, so mi rekli, ukrajinščine pa niso znali.

Spoprijeti sem se moral s fenomenom sovjetskih časov. Večkrat se mi je na različnih koncih te takrat največje dežele na svetu zgodilo, da so se ljudje najraje izražali kar po rusko. Spomnil sem se bivanja v Ašhabadu, potem pa na Severnem Kavkazu, v Kabardino-Balkarski avtonomni republiki. Nihče, niti policisti, ki so bili povečini Rusi, ni znal tamkajšnjega jezika. To tudi ni bilo potrebno, saj so vsi govorili rusko. Pozneje sem ugotovil, da celo navadni prebivalci avtonomnih pokrajin govorijo odlično ruščino. Zadnjič sem občudoval, kako lepo ruščino znajo potegniti na plan Čečeni, da, pripadniki naroda, ki je najbolj znan po uporih proti Rusiji. Tisti »nacmeni«, kot so Rusi radi imenovali neruske narode v svoji državi. Nacmeni, torej nacionalni manjšinci. Le dve deželi iz sovjetskih časov poznam, kjer ljudje sicer govorijo tudi rusko, pogosto celo dobro, a se popolnoma držijo svojega jezika. To sta Gruzija in Armenija, kjer živijo pripadniki narodov, ki sta obstajala, še preden so se Rusi sploh pojavili.

In potem Ukrajina. Ogromna, rodovitna, velika žitnica, dežela rud, obmorska dežela, pred vrati Evrope. Kaj se je zgodilo, kako se je moglo zgoditi, da so njen jezik tako malo spoštovali, da so imeli še do nedavnega politike, ki jezika domovine niso poznali ali so ga le s težavo obvladali? Janukovič celo zadnjih govorov za javnost, s katerimi se je pravzaprav poslavljal od Ukrajine, iz katere je moral zbežati, ni mogel oblikovati drugače kot v ruščini. Zelo preprosto. Vladajoči narod, ruski narod, preprosto ni nikoli mislil, da bo imel opraviti z narodi, ki se jim moraš predstaviti tudi v njihovem jeziku. Zdaj za to ni več časa. Saj Rusi seveda vedo kar veliko o svoji sosedi. Vendar so bili vajeni, da jih ta ogovarja po rusko, da obstajajo le stvari, pomembne zanje, za Rusijo, ne za »nacmene«. Čas je prišel, da se tudi velika Rusija spomni na pravi rod, navade in čustva drugih, s katerimi so govorili pač samo rusko, saj ti narodi seveda znajo govoriti tako. Le poglejte Čečene, ki rusko govorijo dobro, četudi Ruse sovražijo. Rusi bi se morali še veliko naučiti. Ali se bodo, ne vemo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.