Resnica, ena sama ali dve?

O spravi sicer radi govorimo, a bi morali šele razčistiti, kaj pod tem razumemo

Nekoč sem med sprehodom po Londonu na Trafalgarskem trgu obstal ob nenavadni skupini ljudi v črnem, ki so se zbrali, tiho in brez besed, pred majhnim spomenikom kralju Karlu. Med angleško revolucijo v 17. stoletju – poimenujmo jo tako – so nesrečnemu zelo pobožnemu kralju odsekali glavo. Gruča, ki se je zbrala pred skorajda neuglednim spomenikom, prihaja kralja počastit vsako leto ob dnevu njegove usmrtitve. Brez besed. Angleški molk.

To je počastitev zgodovine. Ene strani, ki pa iz tega ne dela teatra. Kot da je zgodovina nekaj, kar ljudi miri. Nekakšna sprava, pri kateri se dve strani, tista, ki je kralju odsekala glavo, in druga, ki kralja še vedno ni pozabila, držita nekakšnega spravnega opravilnika. Vsaka ima svojo resnico in jo spoštuje. Pri tem pa nobena nobene ne napada. Častilci so tu s svojo zgodovinsko žalostjo. Dostojanstvo je nekaj, kar se v angleški zgodovini spoštuje na vseh straneh.

Nimam odgovora na vprašanje, kaj pravzaprav je sprava. Vsekakor pa je z njo povezano medsebojno spoštovanje. General Franco je v nekem krvavem trenutku spoštoval spravo, čeprav res samo za trenutek. V Guadalajari je dal postaviti spomenik »vsem Špancem«, ki so se borili v državljanski vojni, tej grozoviti zadnji vojni, v kateri je sam sodeloval. »Vsem Špancem« piše na spomeniku. Celo Franco je v nekem trenutku razmišljal o pomenu sprave, takšne ali drugačne.

Pri nas se veliko govori o spravi, ki naj bi zajela spomin na zadnjo vojno, se pravi partizane in … Mar tudi domobrance? Zdi se mi, da tistim, ki bi hoteli počastiti domobrance, še na misel ne pride, da bi v svoje spomine vključili partizane. O spravi sicer radi govorimo, a bi morali šele razčistiti, kaj pod tem razumemo. Stavil bi, da mnogi sprejemajo le eno stran sprave. Morebiti še tisto samo pogojno. Sprava nekako ostaja za številne med nami tako rekoč v megli. Je predstava, o kateri niti ne mislimo, da se bo nekoč uresničila. Tako kot so jo Angleži na londonskem trgu uresničili na svoj otoški način. To ni lahka stvar, človek se mora zelo potruditi, da sprejme resničnost sprave. Pogosto so za to potrebna stoletja.

Sicer pa sploh ne gre za ideološki boj. Ali je pri dnevu D ali pri Stalingradu res šlo za kaj takega? Ali ni šlo za zmago človeštva?

Nekako nenavadno je, če človek ob veličastnih stvareh pomisli na tisti, moram reči, histerični prizor, ki se je nedavno odigral v Grahovem ob spomeniku padlim domobrancem, ki so jih, sodeč po napisu na spomeniku, seveda pobili komunisti, ne partizani. To je popolno nasprotje tistemu, kar vidimo na londonskem Trafalgarskem trgu. Pri nas ne spoštujemo prave narave zgodovine. V omenjenem primeru prirediteljev sploh ni motilo, da so se v napisu obregnili ob zmagovalce druge svetovne vojne, ki je bila protifašistična, čeprav so bili na njenem čelu tako različni ljudje, kot so Roosevelt, Churchill in … Stalin.

Najbrž bo nekaj resnice na tem, da je sama resnica zelo zapletena stvar in da se ne moremo – vsaj v posameznem obdobju ne – popolnoma zediniti o eni sami resnici. Pravzaprav bi morali, če bi to hoteli, eno od sprtih strani v kakšnem zgodovinskem spopadu samodejno označevati spoštljiveje od druge. Ali smo res sposobni postavljati na isto stran slave ljudi, ki so se Hitlerju uprli, in tiste druge, ki so z njim z vso vnemo sodelovali? Ali bi bilo v imenu in interesu zgodovine pametneje, če bi tisti, ki so za boj proti partizanom dobivali navodila, nekateri pravijo, da tudi denar, ostali na eni strani z enim samim opisom, partizani na drugi pa bi bili močneje poudarjeni? Tudi če so jih vodili tisti nespodobni levičarji, komunisti. Uganka ni posebej zapletena. Z malo poštenja moramo dati prav tistim, ki so podpirali protifašistično trojko, čeravno sestavljeno iz treh res zelo različnih ljudi.

Morebiti bi se morali več učiti in naučiti pri Nemcih, ki so bili v zadnjega pol stoletja in več na obeh straneh barikad. Nedavno sem med dnevnimi novicami v nemških časopisih prebral kratko in zelo mirno poročilo o učiteljici, ki so jo kaznovali, ker je od učencev zahtevala, da na koncu neke vaje vzkliknejo »Sieg heil«. To je seveda dobro znan nacistični pozdrav.

Ob tem zelo neposrednem uradnem nemškem odzivu na nesrečni učiteljičin vzklik dobimo vtis, da je za spravo bolje, če si bil v spopadu na strani, ki je vojno izgubila, kot pa med zmagovalci, pri čemer je treba popolnoma pozabiti na izkušnje zadnje vojne. Potem nekomu, ki je sposoben postaviti javni spomenik, lahko pride na misel, da na tisto vojno popolnoma pozabi in se vede, kot bi se na napačni strani v tisti vojni vedli pred pol stoletja.

Očitno se lahko znajdemo brez kakršnihkoli miselnih ovir, a znajdemo se v spopadu, ki naj bi bil že zdavnaj rešen. Pri nas gre za to, da del naših ljudi mirno vztraja pri predstavah, ki naj bi jih tista vojna končala in bi bile v najboljšem primeru za tiste, ki jih moti protifašizem, še vedno prvotna snov. Snov, zaradi katere so se tedaj postavili po robu partizanom.

Zdaj vemo, da je v naši zapleteni družbi to popolnoma mogoče. Lahko rečemo, da moramo na spravo res pozabiti, a ne zato, ker ne bi bila mogoča. Del naše družbe mirno živi in uživa kot v časih, ko še ni bilo jasno, katera stran bo zmagala. Nekateri ljudje so pripravljeni, ne na spravo, ob kateri se ve, kdo je kaj delal in kdo je bil poražen, ampak da se ideološki boj nadaljuje. Sicer pa sploh ne gre za ideološki boj. Ali je pri dnevu D ali pri Stalingradu res šlo za kaj takega? Ali ni šlo za zmago človeštva? Ali ni šlo za resnico? Pa je, glej, bila ena sama.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.