Max Modic

15. 5. 2014  |  Kultura

Zgodba o kralju vseh pošasti

Godzila letos praznuje 60 let lomastenja

Prvi Godzila iz leta 1954.

Prvi Godzila iz leta 1954.
© Arhiv Mladine

Godzila (danes v kinocentrih štarta povsem sveža epizoda) je v bistvu on in ne ona, kot bi utegnilo razumeti uho naključnega gledalca. A to ni toliko pomembno. Godzila je prišel, videl, potacal, zmagal in odšel v legendo. Za njim je poleg vsesplošnega razdejanja in poraženih pošasti ostalo 22 (japonskih) filmov, milijonski avditorij oboževalcev in 60 let pristnega žanrskega spomina, ki ga je brez računalniške animacije, dobesedno v potu svojega obraza in z golimi rokami tkala peščica entuziastov in pet mož v gumijastih kostumih. To je pomembno. Godzila je bil eden od tistih žanrov zase, ki se, z izjemo Jamesa Bonda, izgubljajo kot solze v dežju. VEČ>>

Gre za serijo kratkočasnih, preprostih, neambicioznih in bržčas tudi najbolj nezahtevnih nadaljevanj, kar jih pomni svetovna filmska zgodovina. Prav v tem je njihov čar. Intelektualizirati ali kakorkoli poglabljati Godzilo bi zgledalo tako abotno, kot če bi hoteli intelektualizirati ali kakorkoli poglabljati partijo kegljanja, katere edini smisel je z valečo se kroglo podreti čimveč kegljev, povzročiti s tem čimveč hrupa in tako sprostiti čimveč energije.

ORSvf8eVa0g

Godzila je prvinska zadeva in prvinske zadeve nimajo omejenega roka trajanja. Hitro pokvarljiva roba postanejo šele takrat, ko jih pohopsa Hollywood, ki skuša celo z nečim tako avtohtonim in tradicionalno marginalnim, kot je Godzila, rušiti rekorde v gledanosti. Dean Devlin in Roland Emmerich, kreatorja Dneva neodvisnosti, vrhunskega pop trasha devetdesetih, sta se pri hollywoodskem Godzili (1998) uštela in že v samem izhodišču storila kapitalno napako: tipičnega B-filma sta se lotila z megalomanskim A-proračunom. Njuna druga napaka je bila, da sta ciljnemu občinstvu do konca skrivala tisto, kar takorekoč pozna že desetletja. Razumljivo, da so bili mnogi fani užaljeni. »Size. Does. Matter,« je takrat razglašal reklamni slogan. »Velikost. Je. Pomembna.« Že, a kaj pomaga, če se o tem pred ogledom filma ne moreš prepričati na lastne oči, še posebej v časih, ko Hollywoodu vse manj gledalcev verjame na besedo.

Hollywood je po kralju vseh pošasti že dolgo stegoval prste, še posebej vztrajno pa od leta 1994, ko si je TriStar pridobil avtorske pravice od matičnega japonskega studia Toho in so se za režijo prve Godzilove ameriške avanture začeli potegovali kar štirje perspektivni mojstri žanrskega izraza: Tim Burton, Jan De Bont, Joe Johnston in Sam Raimi. Godzila je leto pozneje v zadnji, 22. japonski produkciji z naslovom Godzila vs. Destroyer v dvoboju podlegel ranam in stvari so se najprej rahlo, 2. aprila 1997, ko je umrl še Tomojuki Tanaka, producent in duhovni oče Godzile, pa še krepko zakomplicirale. Projekt, ki sta si ga maja 1996, tik pred štartom Dneva neodvisnosti, izborila Devlin in Emmerich, je bil za nedoločen čas preložen.

Izvirna zgodba o kralju vseh pošasti se začne leta 1953 na ruševinah dolgo pričakovanega, nato pa spodletelega japonsko-indonezijskega koprodukcijskega projekta. Producent Tomojuki Tanaka ni hotel stati križem rok in odločil se je, da posname znanstveno fantastični film. Za inspiracijo je brskal med domačimi mojstri tovrstne literature in se ustavil pri kratki zgodbi s preprostim naslovom G, ki jo je spisal Šigeru Tojama, nekoč vodilni japonski žanrski pisec. Rdeča nit: jedrski poskusi prebudijo prazgodovinsko pošast, ki kani poračunati z avtodestruktivno človeško raso in na svojem maščevalnem pohodu najprej potaca povsem nedolžen Tokio. Krasno.

Scenarija sta se pospešeno lotila Takeo Murata in Iširo Honda, asistent režije pri velikem Akiri Kurosavi, ki je istega leta snemal klasiko Sedem samurajev. Iširo Honda (večkrat napačno zapisan kot Inoširo Honda) je slovel kot izreden perfekcionist in kot človek, ki se je na lastne oči prepričal, kaj pomeni popolno razdejanje. Ko so ga kot vojnega ujetnika izpustili iz kitajskega taborišča, je bil med prvimi, ki se je slabo leto po jedrski apokalipsi sprehodil po upepeljenih ulicah Hirošime in Nagasakija. Tanaka je bil mnenja, da film o koncu sveta lahko posname le človek, ki je konec sveta videl v živo, zato je Hondo brez odlašanja določil za režiserja žive akcije, medtem ko je specialne efekte in animacijo prevzel Eidži Cuburaja, ki je ekipi takoj po prebranem scenariju zavrtel King Konga iz leta 1933 in rekel: »Če se lotimo animacije po vzoru King Konga, bo snemanje našega filma trajalo najmanj sedem let. Če naredimo makete in gumijast kostum za igralca, bomo gotovi v nekaj mesecih.«

Jasno, zgradili so makete in naredili gumijast kostum za igralca. Vanj so stlačili Harua Nakadžimo, epizodista iz Kurosavinih filmov, ki ni vedel natanko, zakaj so to zgodovinsko vlogo dodelili prav njemu. Dobro pa je vedel, da so bile razmere na snemanju z eno besedo pošastne. Vsaj zanj, ki je nosil 110 kilogramov težak gumijast kostum, v katerem se je pod reflektorji temperatura povzpela tudi krepko čez 50 stopinj Celzija. Haruo Nakadžima je večkrat omedlel, a pritoževal se ni. Zaradi omejene vidljivosti iz kostuma je včasih podrl tudi katero od maket, ki je ne bi smel, drugič pa spet zgrešil tisto, ki bi jo moral. A prvič v življenju je nastopal v glavni vlogi in čez leto dni nepričakovano postal zvezda. Takorekoč nacionalni heroj, ki je s hlačanjem v gumijastem kostumu še dvajset let žel slavo širom domovine. V sedemdesetih ga je zamenjal Kenpačhira Sacume, drugi najslavnejši od petih veličastnih, ki so nastopali z masko matere vseh pošasti.

Prvi hollywoodski, računalniško animirani Godzila iz leta 1998.

Prvi hollywoodski, računalniško animirani Godzila iz leta 1998.
© Arhiv Mladine

Leta 1954 je bil film nared. Stal je 900.000 dolarjev, kar je bilo takrat orjaška vsota in še enkrat več, kot je Kurosava porabil za snemanje Sedmih samurajev. Kaj pa naslov? Film, ki je zadnjih dvanajst mesecev okupiral vse pri studiu Toho, je nosil naslov Godžira, kar bi v prostem prevodu iz japonščine pomenilo na pol gorila, na pol kit. Čudno, če ne že čudaško, a Godžira je postal orjaška uspešnica, ki je v hipu zasvojila Japonce in sprožila pravo evforijo. Ljudje so dobesedno drli v kino in orgazmično podoživljali lomastenje orjaške pošasti po Tokiu oziroma po skrbno in natančno izdelanih maketah japonske prestolnice. Kinodvorane so fascinirani zapuščali le za toliko časa, kolikor jim je vzelo drenjanje za vstopnice. Tanaka, Honda in Cuburaja so sijali od ponosa. Vedeli so, da je njihovo delo dobro.

Dve leti pozneje so besni, prodorni kriki prebujene prazgodovinske pošasti segli tudi onkraj oceana in prišli na ušesa ameriških lovcev na talente. Spektakel, ki je v prvi vrsti pustošil po blagajnah japonskih kinematografov, je za ameriški trg odkupil Joseph A. Levine, po ZDA pa ga je distribuirala firma Embassy Pictures. Če tistemu, kar je distribuirala Embassy Pictures, sploh še lahko rečemo Godžira.

Film so pred štartom na ameriških platnih najprej preimenovali, da bi zvenel bolj internacionalno. Godžira je postal Godzila, kar za razliko od izvirnega naslova ne pomeni nič, se pa resnici na ljubo lepše sliši. Bolj nevarno in ostro. Po neki sprevrženi enigmatski logiki bi lahko Godzila pomenilo bog kuščarjev, česar pa nihče od distributerjev ni posebej poudarjal. A ker ime Godzila takrat ni nikomur ničesar povedalo, so leta 1956 kultno japonsko uspešnico v ZDA zavrteli pod naslovom Godzila, King of the Monsters. Okej, to bi še šlo, toda film so predhodno še razrezali, sinhronizirali, premontirali in dopolnili - ja, dopolnili - z v Ameriki posnetim materialom, ki ga je z ameriškimi igralci posebej za to priliko nasnel in zrežiral Terry Morse. Zaradi boljšega sprejema med domačim občinstvom.

Sila tvegano je bilo namreč napovedovati, kako se bo dobrih deset let po koncu druge svetovne vojne na ameriških platnih obnašal japonski film. V dodatno nasnetem materialu je nastopil tudi Raymond Burr kot novinar z imenom Steve Martin, ki je za ameriške medije redno poročal o pošastnem razdejanju v deželi vzhajajočega sonca. Ne glede na to - ali pa morda prav zaradi tega - je Godzila več kot uspešno razsajal tudi po ameriških blagajnah. Dejstvo pa je, da so bili tako kritiki kot fani dosti bolj zadovoljni z izvirno, podnaslovljeno verzijo, ki so si jo v kinu lahko ogledali šele trideset let pozneje.

Godzila je medtem v domovini lomastil dalje. Iz Tokia jo je mahnil v Osako in pomendral še več ljudi. Ko je zmanjkalo ljudi, se je spopadel s psevdomitološkimi pošastmi. Če je zmanjkalo teh, se je lotil podivjane tehnologije, gigantskih strojev in morilskih robotov. Ko je razmetal tudi te, se je posvetil otrokom in postal njihov zaščitnik ter malodane hišni ljubimec. Godzila je v 45 letih, do prvega hollywoodskega poskusa, tudi na Japonskem doživel drastične transformacije. Kar je po svoje razumljivo. Iz grozljive, brutalne, neustavljive in neobvladljive sile, žanrsko romantične prispodobe za črni dež, ki se je iz ameriških bombnikov usul na do takrat z zahodno ideologijo neomadeževano Japonsko, je Godzila najprej mutiral v tipično fantovsko razvedrilo po vzoru zahodnjaškega wrestlinga, nato pa v repetitivno zabavo za otroke, ki so ji show vse bolj očitno kradle risanke legendarnega striparja Osamuja Tezuke.

Godzila je vse bolj prepričljivo zmagoval v bitkah, a hkrati izgubljal vojno z edinim resnim sovražnikom, časom. V sedemdesetih sta potonila tako Godzila kot Toho, studio, ki je to najbolj slavno pošast kreiral. V globalno mesto pop kulture so prihajali novi šerifi z novimi zakoni. Nekateri so priplavali, recimo beli morski pes v Spielbergovem Žrelu, drugi pa primesarili, recimo Michael Myers v Carpenterjevi Noči čarovnic. Godzila je v svoji zlobni, rušilni preobleki leta 1985 vstal od mrtvih, a žal ni bilo nikogar več, ki bi ga vstajenje kralja vseh pošasti zanimalo. Kralj je bil simbolično že mrtev, dejansko pa je umrl šele deset let pozneje. V dvoboju. Častno. Dokončno.

Oživljanje Godzile je leta 1998 predstavljalo svojevrsten žanrski sakrilegij, nič bolj in nič manj absurden, kot bi bil recimo rimejk filma Nekateri so za vroče, v katerem bi igrali Tom Cruise, Mel Gibson in računalniško animirana Marilyn Monroe. Godzila je namreč mit, ikona. Tako kot Marilyn. Mitov pa ne moreš in konec koncev ne smeš pisati na novo.

Najnovejši Godzila, ki v kinocentrih štarta danes.

Najnovejši Godzila, ki v kinocentrih štarta danes.
© Arhiv Mladine

Tu je torej kompletna in definitivna godzilografija, prevedena iz japonščine v angleščino in opremljena z režiserjem, letnico nastanka ter najnujnejšimi opazkami. Godzila, ki v Sloveniji štarta danes in tisti, ki je iz Hollywooda prišel leta 1998, v kolekcijo nista vključena:

1. GODZILLA (Iširo Honda, 1954): Geneza 123-metrskega kralja vseh pošasti. Mit in kult za vse čase. Na Japonskem, v ZDA in v vseh žanrsko naprednih kotih sveta.

2. GODZILLA'S COUNTERATTACK (Motojoši Odo, 1955): Uspešno nadaljevanje na japonskih platnih že šest mesecev po uspešnem prvencu. Film je po ZDA v distribuciji Warner Bros. štartal šele l. 1959 pod naslovom Gigantis, The Fire Monster. Zakaj je Godzila nenadoma postal Gigantis, ne ve nihče. V štacunah s kultno video robo iščite pod naslovom Godzila Raids Again.

3. KING KONG VS. GODZILLA (Iširo Honda, 1962): Prvi Godzila v barvah, finančno najuspešnejša epizoda.

4. GODZILLA VS. THE THING (Iširo Honda, 1964): Godzila se sklofa z Mothro, popularnim orjaškim moljem, ki v studiih Toho dobi svoj lasten serial. Iščite tudi pod Godzila vs. Mothra in bodite pozorni na letnico.

5. GHIDRAH, THE THREE-HEADED MONSTER (Iširo Honda, 1964): Godzila sreča triglavega zmaja, najimpresivnejšo kreacijo studia Toho in po izboru fanov najbolj popularnega negativca iz serije. Guest star: Mothra.

6. MONSTER ZERO (Iširo Honda, 1965): Godzila premlati pošasti iz vesolja.

7. GODZILLA VS. THE SEA MONSTER (Džun Fukuda, 1966): Obračun v tropih. Morska pošast je gigantski jastog po imenu Ebirah. Godzila prvič stopi na stran ljudi. Film v ZDA kot Ebirah, Horror of the Deep štarta samo na TV.

8. SON OF GODZILLA (Džun Fukuda, 1966): Naraščaj povzroči dvom v spol Godzile. Poskus pridobivanja mlajše publike. TV premiera v ZDA.

9. DESTROY ALL MONSTERS (Iširo Honda, 1968): Angilas, Rodan, Gorosaurus, Mothra, Ghidrah, Manda, Varan, Spiga in Baragon, vse ključne rušilne pošasti studia Toho, se l. 1999 zberejo na istem otoku. Godzila in sin sta sama proti vsem. Jurski park pred Jurskim parkom.

10. GODZILLA'S REVENGE (Iširo Honda, 1969): Godzila in sin proti huliganom, ki terorizirajo dečka Ičira. Drugi resen štart na mlado publiko.

11. GODZILLA VS. SMOG MONSTER (Jošimicu Banno, 1971): Godzila gre med Zelene in je kot mavrični bojevnik drugič na strani ljudi.

12. GODZILLA ON MONSTER ISLAND (Džun Fukuda, 1972): Kralj vseh pošasti spregovori (!) in rešuje umirajočo Zemljo. Haruo Nakadžima zadnjič obleče kostum Godzile. Film boste lažje našli pod naslovom Godzila vs. Gigan.

13. GODZILLA VS. MEGALON (Džun Fukuda, 1973): Spopad s podzemno civilizacijo. Najšibkejši Godzila z največjo promocijo v ZDA. Godzila postane Marvelov stripovski serial in vskoči v Saturday Night Live, kjer ga pričaka John Belushi.

14. GODZILLA VS. COSMIC MONSTER (Džun Fukuda, 1974): Bolj znan kot Godzila vs. MechaGodzila. Slednji je robotiziran dvojnik Godzile.

15. TERROR OF MECHAGODZILLA (Iširo Honda, 1975): Kibernetični Godzila vrača udarec in jih dobi po nosu.

16. GODZILLA 1985 (Kodži Hašimoto, 1984): Godzila se znova obrne proti človeški rasi. In v ZDA popolnoma pogori.

17. GODZILLA VS. BIOLLANTE (Kazuki Omori, 1989): Dvoboj z grozljivim križancem med mesojedo rastlino in T-rexom.

18. GODZILLA VS. KING GHIDORAH (Kazuki Omori, 1991): Bržčas Godzila z najbolj kompleksno zgodbo, v kateri nastopata tudi časovni stroj in major Spielberg (!).

19. GODZILLA VS. MOTHRA (Takao Okavara, 1992): Dinamičnejši in temačnejše obarvan rimejk avanture iz l. 1964.

20. GODZILLA VS. MECHAGODZILA (Takao Okavara, 1993): Rimejk filma iz l. 1974 z ekstra porcijo laserskih žarkov in zvočnih učinkov.

21. GODZILLA VS. SPACE GODZILA (Kenšo Jamašita, 1994): Godzila sreča svoj klon, ki je odraščal v vesolju in ima telepatske sposobnosti. Hommage petdesetletnici kralja vseh pošasti.

22. GODZILLA VS. DESTROYER (Takao Okavara, 1995): Smrt Godzile, ki so jo zabeležili celo ameriški časniki, medtem ko se Japonci niso kaj posebej razburjali. Sin kralja vseh pošasti preživi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.