Spornoseksualci

Vase zagledani mišičnjaki, ki naokoli najraje postopajo zgoraj brez in fotografije svojih telovadnih dosežkov v abdominalnem predelu beležijo na družabnih omrežjih, ob vsem tem pa so še oboževalci pornografije, so po novem, kot kaže, specifično opredeljena družbena kategorija moške populacije.

Vsaj tako meni samooklicani napovedovalec zahodnjaških kulturnih trendov, britanski novinar Mark Simpson, ki je takšne frajerje v prispevku pred nekaj meseci označil za spornoseksualce, potem pa so njegove ugotovitve povzeli mediji po vsem svetu. Podobnost s slovenskim izrazom je samo naključna, Simpsonova s slovenskim jezikom neobremenjena »sporna« seksualnost namreč le združuje angleška izraza za »šport« in »pornografijo«, dva hobija, ki naj bi ključno opredeljevala to, po njegovem novo kategorijo moškosti na obzorju zahodne potrošniške kulture.

Poskus izumljanja novih trendov moškosti ni Simpsonov prvi. V sredini devetdesetih je prav on zakrivil zdaj že ne več tako moderni izraz metroseksualec. Z njim je opisal novodobne moške, ki naj bi živeli v udobnih urbanih okoljih in brez zadržkov uživali v privilegijih, ki naj bi bili stereotipno načeloma bližje ženski populaciji. To pomeni, da se negujejo z vlažilnimi kremami, obiskujejo kozmetične salone, spremljajo modne smernice in so nasploh radi občudovani kot predmet spolnega poželenja. Takrat je zapisal tudi, da so takšnim moškim včasih rekli »mehkužci«, v vsakem primeru pa naj bi bili, kot je menil sam, »poženščeni«, saj v urbani blaginji pač ne potrebujejo več klasično moških veščin, ki zagotavljajo preživetje.

Izraz spornoseksualec združuje angleška izraza za »šport« in »pornografijo«, dva hobija, ki naj bi ključno opredeljevala to novo kategorijo moškosti v zahodni potrošniški kulturi.

Takšni stereotipni popisi moških lastnosti se sicer zdijo žaljivi do ljudi obeh spolov in posredno vseh spolnih usmeritev. A sociolog dr. Roman Kuhar z oddelka za sociologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani opozarja, da je bil prihod metroseksualca pravzaprav kar malo zmagoslavje, saj ni vzrok, pač pa posledica destigmatizacije stereotipne podobe moške homoseksualnosti, tudi v popularni kulturi: »Ko se nismo več bali homoseksualca, so si heteroseksualni moški končno lahko privoščili vse to, kar je bilo prej stereotipno povezano z geji. Znamenita izjava Davida Beckhama, da mu enako godi, če njegovo telo in njega obožujejo ženska ali geji, je znak te spremembe. Seveda pa se ne smemo slepiti, da je vse to zgolj znak bolj odprte družbe. Pri tem ima največji interes kapital, ki bi, kot vemo, prodal tudi svojo lastno mater, če bi s tem lahko zaslužil. In zaslužil je veliko: še v sedemdesetih povprečni ameriški najstnik ni uporabljal antiperspiranta za pod pazduho, danes pa takih ’smrdljivcev’ ne boste več našli. In to je šele začetek te zgodbe.«

Zbadljivka ali triumf

Simpson si je takrat vseeno zamislil skovanko, ki namiguje, da metroseksualnost pravzaprav ni samo bolj potrošniško usmerjen življenjski slog novega moškega, pač pa tudi nova kategorija spolne usmeritve. Četudi obenem piše, da pri metroseksualnem vedenju ta v resnici ni pomembna. Je šlo pri tem torej za poskus, da bi še vedno prisotno zbadljivko »poženščenosti« predstavil dovolj politično korektno, da mu ne bi bilo treba izreči na glas, kar si misli v resnici? Da takšni moški niso pravi moški, saj se vedejo kot ženske in zato niso čisto navadni (pravi) heteroseksualci?

Kakšni so bili njegov osebni odnos in motivi, v resnici ni tako zelo pomembno. Kuhar se strinja, da je poimenovanje morda res nenavadno, a kljub vsemu ne gre zanemariti sproščujočega učinka, ki ga je imel izraz metroseksualec na zaželeno vedenje heteroseksualnega moškega, kot tudi ne gre zanemariti dejstva, da vsi homoseksualci še zdaleč niso metroseksualci. Tako izraz postane tudi stvar interpretacije, ki izhaja iz naših osebnih vrednot: »Na ravni vrednot je metroseksualec lahko zbadljivka, ker še vedno črpamo iz patriarhalne navlake, ki v metroseksualcu vidi znak dokončne apokalipse sodobnega sveta, v katerem ni več razlik med spoloma in moški niso več ’pravi moški’. V praksi pa se – morda na skrivaj, a vendarle – tudi ’pravi moški’ pogleda v ogledalo in uporabi kremo, ki mu jo je kupila partnerka. Na neki način metroseksualec s skrbjo zase res ’prodaja’ svojo seksualnost – ne nazadnje mu hiperseksualnost obljublja celotna kozmetična in še kakšna industrija,« pravi Kuhar.

Simpsonov esej o metroseksualcih je nastal leta 1994, še pred množično spletno komunikacijo, in verjetno tudi zato ni bil preveč odmeven. A le do leta 2002, ko se je Simpson spet oglasil. Njegovo tezo naj bi po osmih letih naposled potrdil takrat najslavnejši nogometaš David Beckham, ki se je v javnosti nekajkrat pojavil v dolgem moškem sarongu, torej v krilu. O tem sem govoril, je vzklikal Simpson, in metroseksualec je postal izraz, s katerim so se naenkrat strinjali vsi, pa čeprav je v prevladujočem patriarhalnem vzdušju izraz še vedno pogosto služil kot zbadljivka.

»Če nisi to, si pogorel«

Zdi se, da podobna usoda čaka tudi spornoseksualce. Pa ne samo zaradi neprivlačno zvenečega izraza, ki zbuja asociacije na uporabo močnih dezodorantov in znoj, ki zaudarja po beljakovinskih praških (izklesan trebuh pač težko prigarate brez njih). Prototipi spornoseksualcev ali tako imenovane »nove generacije« metroseksualcev so športniki, kot je nogometaš Cristiano Ronaldo, ki velja za sodobno manekensko podobo Davida Beckhama, in hollywoodski igralci, kot sta Zac Efron ali Channing Tatum, pa tudi trapasti mišičnjaki iz resničnostne serije Jersey Shore. Vsi našteti imajo lepa telesa, in kljub morebitnim talentom ali polnim bančnim računom jih občudujemo predvsem zaradi lepega in hiperseksualiziranega videza. Namesto resničnega družbenega ugleda imajo torej predvsem status spolnega objekta. To pa je obravnava, s katero se ženske srečujejo že od nekdaj, a mnoge danes najvidnejše zvezdnice, od igralke Jennifer Lawrence do pevke Beyoncé, se ji skušajo na vsak način upreti, tudi denimo s promoviranjem teles, ki niso koščena in izklesana do skrajnosti, in omenjanjem tega, da si rade privoščijo tudi nezdravo pico ali ocvrtega piščanca, saj jo razumejo kot škodljivo in žaljivo.

Spornoseksualce kljub morebitnim talentom občudujemo predvsem zaradi lepega in hiperseksualiziranega videza. To pa je obravnava, ki se ji ženske že dolgo upirajo, ker jo razumejo kot škodljivo in žaljivo.

Morda bo spornoseksualnost v praksi prej zapoved kot zbadljivka. A morda le začasno. Kuhar namreč meni, da spornoseksualnost sporoča nekaj bolj obvezujočega: »Če je metroseksualec sicer skrbel za svoje telo, a ga je oblačil v lepa oblačila, je spornoseksualec nekdo, ki svoje izklesano telo veselo razkazuje naokrog – začenši s fotografijami v modnih revijah, kjer je tudi pri moških videti vse več gole kože. Zato se mi zdi, da sporočilo spornoseksualca ni v tem, da je to nekaj, čemur bi se bilo treba odreči – prav nasprotno: če nisi to, si pogorel. Seveda, če verjameš takim sporočilom.«

Simpson enačbi sicer dodaja še obsedenost s pornografijo, kar dokazuje s podatkom, da je pornografska industrija zadnja leta v finančnem razcvetu. Zakaj so po njegovem prav takšne vrste moški posebej mahnjeni na gola telesa v akciji, ne pojasni. Omenjeni zvezdniki v intervjujih najbrž ne razpredajo o svojih najljubših pornografskih kanalih, zato njegovo tezo lahko pripišemo asociaciji, da prav takšna telesa največkrat zasledimo v videih za odrasle.

Skovanka spornoseksualnost se po svoje zdi kot še ena v vrsti umetno ustvarjenih potrošniških družbenih kategorij, kamor bi v zadnjem času lahko uvrstili tudi hipsterstvo in trend normcore. A vendarle zveni malce bolj škodljiva, saj nikoli dokončano odisejado do popolnega videza po novem zapoveduje tudi moškim. Takšna negativna selekcija pa vseh tistih, ki se zavzemajo za spolno enakopravnost, ne bi smela razveseliti – namesto da bi tovrstnih potrošniških travm osvobodili ženske, smo vanjo raje vključili še moško populacijo. Najbrž sčasoma tudi tiste, ki so se pripravljeni uradno poistovetiti samo s konjičkom gledanja pornografije, s svojim mehkim trebuhom pa se obremenjujejo na skrivaj.