Goran Kompoš

24. 4. 2015  |  Mladina 17  |  Kultura

Intimnež s pop privlačnostjo

Bliža se nastop Nilsa Frahma, priljubljenega nemškega pianista in skladatelja

Nils Frahm

Nils Frahm
© Michal O’Neal

Pred tremi leti je v Ljubljani nastopil na manjšem prizorišču ljubljanskega kluba Menza pri koritu, zdaj, pred začetkom pettedenske evropske turneje, med katero se bo spet ustavil v naši prestolnici, tokrat v Kinu Šiška, pa je tretjina njegovih koncertov na precej večjih prizoriščih že razprodana.

Ker v svojem izrazu spaja prvine klasične in popularne glasbe, bi ga na prvo žogo lahko postavili v kategorijo crossover zvezdnikov, kot so Vanessa Mae in nam bolj znani 2Cellos in Maksim Mrvica, toda to bi bilo kot mešanje hrušk in jabolk. Frahm ni klasični virtuoz, navdih za glasbo pa raje kot pri mainstreamovskih pop glasbenikih in klasičnih skladateljih išče pri kreativcih, ki uveljavljena pravila postavljajo na glavo. »Z glasbo se nočem omejevati. Bolj kot to, da bi bil popoln pianist ali skladatelj, me zanimajo tveganja in radikalni odkloni,« pravi.

Zaznamovali so ga jazzovski velikani s prepoznavnim glasom, kot so Thelonious Monk, Miles Davis in John Coltrane, newyorški avantgardni skladatelji, kot je Steve Reich, in konec devetdesetih let še elektronski producenti – kakor temu pravi sam – »arhitektnega techna«. No, če bi ostal le pri teh vplivih, mu verjetno vseeno ne bi uspelo nagovoriti tako širokega občinstva, zato lahko njegov uspeh večidel pripišemo nekakšni pop privlačnosti sicer zelo intimne glasbe.

Klavirja se je začel učiti v otroštvu, nenehnih vaj pa se je naveličal, ko je bil star kakšnih 14 let. Oče mu je takrat kupil klavir Rhodes Fender, s katerim je klasično piljenje zamenjal z raziskovanjem jazzovske, funkovske in improvizirane glasbe. Ker se je na albumih precej ukvarjal z elektroniko, je začel dobivati tudi povabila na elektronske dogodke. »Ko sem bil mladostnik, sem rad zahajal v klube in tam sem vzljubil elektronsko glasbo eksperimentalne narave tipa Aphex Twin, Autechre ali Monolake in v mojem načinu ukvarjanja z glasbo se je zgodil obrat, saj na klavir nisem več gledal kot pianist, pač pa kot producent,« se spominja.

Lani je na otvoritvenem dogodku festivala Dimensions nastopil pred nekajtisočglavo množico v polni puljski areni. Pa so za glasbenika, vajenega tudi koncertov klasične glasbe, kjer je občinstvo popolnoma tiho, glasne razprave obiskovalcev na takih masovkah moteče? »Sploh ne. Moja dolžnost je, da se znam v tako okolje vključiti, in svoje glasbe nočem nikomur vsiljevati. Na odru sem, da ustvarim možnosti, potem pa je odvisno od ljudi, koliko se želijo vključiti v ta proces. Če mi spodleti, sem kriv sam,« pojasni svojo etiko.

Da klavir ostaja njegova prva ljubezen, je ponovno dokazal z letošnjim albumom Solo, ob izidu katerega je simbolično in na pol v šali razglasil praznovanje dneva klavirja. »Res sem se vrnil h koreninam, toda brez preizkušanja različnih tehnik in metod na prejšnjih albumih Solo ne bi bil, kakršen je. Zdi se mi, da mi je z njim končno uspelo sestaviti klavirski album, ki sem si ga vedno želel posneti. Zamisel o dnevu klavirja pa ni stoodstotno resna, a če že praznujemo vsako malenkost, se mi je zdelo fino, da bi s praznikom počastili še klavir.« Ker se ob praznikih po navadi obdarujemo, je album ponudil v obliki brezplačnega dolpotega s spleta, hkrati pa vzpostavil še platformo za druge, manj prepoznavne pianiste, ki so prek njegove spletne strani lahko delili svoje posnetke (menda se jih je nabralo več kot 200).

Še velikopoteznejše načrte ima s sedanjo turnejo Nils Frahm has lost his mind (Nils Frahm je izgubil glavo), ki jo opiše kot nekakšen poklon zasedbam Tangerine Dream, Pink Floyd in Kraftwerk: »Danes so ljudje že nekoliko pozabili, kako so bili koncerti videti v šestdesetih in sedemdesetih letih, in prav je, da obnovimo znanje o tem. Glasbeniki so zdaj malce leni, ujeti v lagodnost, zato sem si želel na oder postaviti stare sintetitazorje. Gre za zelo zahtevno postavitev in lahko se zgodi, da nazadnje ne bo vse delovalo, kakor bi moralo, toda najboljšo glasbo ustvarjam, ko sem pritisnjen ob zid. Ta turneja bo po svoje moja diploma iz glasbe.«

Verjetno bi bili njegovi privrženci povsem zadovoljni že s standardnim koncertom, a očitno resnično ne mara udobja in preverjenih obrazcev. Navsezadnje je tudi to razlog, da si z vsakim novim albumom še nekoliko razširi krog simpatizerjev, to, kako zvedavo se loteva ustvarjanja, pa napoveduje, da se bo na glasbenem prizorišču bržkone obdržal tudi na dolgi rok.

Koncert:
Nils Frahm
Kje: CUK Kino Šiška, Ljubljana
Kdaj: 6. maja 2015

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.