Goran Kompoš

  • Goran Kompoš

    15. 11. 2019  |  Mladina 46  |  Kultura  |  Plošča

    B.Visible: Pleasant Clutter

    Čeprav bi po naslovu lahko sodili drugače, na dolgometražnem prvencu slovenskega producenta B.Visibla, ki sicer živi in ustvarja na Dunaju, ni sledu o kakšnem neredu. Morda se na prvi posluh – že zaradi izjemno dinamične zvočne in stilske podobe komadov – resda pojavi vtis kaotičnosti, toda hitro postane jasno, da za njegovo beatovsko elektroniko stojijo dobro premišljene in dodelane zamisli. S temi stavi na izrazno radovednost, ki zaživi v igrivem križanju elektronike in akustike, plesnih (house) ritmih ali jazzovski senzibilnosti. So pa to nazadnje le elementi, s katerimi B.Visible spretno in s producentsko zrelostjo izoblikuje koherenten in – kljub drugačnemu namigu v naslovu – lepo urejen izraz. Več

  • Goran Kompoš

    8. 11. 2019  |  Mladina 45  |  Kultura  |  Plošča

    Sunn O))): Pyroclasts

    Nova plošča najbolj znanih metalskih brenčačev, zasedbe Sunn O))), ni bila načrtovana, saj je nastala med dvotedenskim snemanjem aprila izdane plošče Life Metal. Toda to ne pomeni, da gre za ostanke: na prvi plošči se je zasedba posvetila skladanju in atributom sodelujočih glasbenikov, nova plošča pa stavi na skupinsko igro, v kateri kitarski rifi prostor odstopijo (pol) improviziranim, harmoničnim, hrupno dromljajočim zvočnim plastem. Ker so posnetki nastali pred vsakodnevno studijsko seanso za prejšnjo ploščo in po njej, Sunn O))) ponudijo v nekoliko meditativnejši podobi, ki pa vam bo z zvočno silovitostjo še vedno pretresla drobovje. Več kot le sestrska plošča! Več

  • Goran Kompoš

    30. 10. 2019  |  Mladina 44  |  Kultura  |  Plošča

    Swans: Leaving meaning

    Michael Gira, šef in edini stalni član kultne zasedbe Swans, ki je daljnega leta 1982 vzniknila na vplivni newyorški nowave sceni, je dobršen del skladb z nove plošče odigral že na solističnem koncertu v Ljubljani prejšnji teden. Le s kitaro in glasom, tako kot je napisal vse nove skladbe, po čemer se ta plošča najbolj razlikuje od zadnjih treh, pri katerih so sodelovali tudi drugi člani Swansov po reinkarnaciji zasedbe leta 2010. Ker so veliko nastopali (trikrat tudi v Ljubljani), je bilo pravzaprav logično, da so vsi glasbeniki postali integralni del bendovega izraza zadnjih let. Toda maratonski, zvočno intenzivni koncerti so terjali davek, zato je Gira zasedbo konec leta 2017 razpustil in začel razmišljati o sodelavcih za novo avanturo. Prvi rezultat je zdaj petnajsta studijska plošča, ki spomni na nekatere dosedanje vrhunce zasedbe, hkrati pa ponudi tudi smernice za naprej. Več

  • Goran Kompoš

    25. 10. 2019  |  Mladina 43  |  Kultura  |  Plošča

    Mark Lanegan Band: Somebody’s Knocking

    Če bi sodili po navdušenju Marka Lanegana, kadar v intervjujih govori o najljubših bendih in navdihu, ki ga je, ko je bil še najstnik, našel v evropski plesni glasbi in post punku z začetka osemdesetih let, potem je Somebody’s Knocking verjetno plošča, ki jo je od nekdaj želel posneti. To ne pomeni, da bomo štiriinpedesetletnega rockerja zdaj srečevali na plesiščih, čeprav je ritmična osnova večine novih skladb ritem mašina. Toda tako blizu plesne (in gotske) senzibilnosti kultnih zasedb, kot so bile Joy Division, The Sisters of Mercy, Depeche Mode in The Cure, Lanegan ni bil še nikoli. Na prvi pogled resda iztrošene reference pa je treba vzeti z rezervo – Somebody’s Knocking je predvsem še vedno tipično laneganovska plošča. Več

  • Goran Kompoš

    25. 10. 2019  |  Mladina 43  |  Kultura  |  Plošča

    Battles: Juice B Crypts

    Da newyorški rockovski inovatorji, ki so se poimenovali Battles, sestavljajo nenavaden bend, je precej očitno že zaradi krčenja zasedbe. Pri četrti plošči sta sodelovala le še dva od prvotno štirih članov, toda Juice B Crypts kljub temu ponudi vse tisto, zaradi česar je Battles ena najmarkantnejših (ob)rockovskih zasedb zadnjega desetletja. Pri tem ji resda pomagajo gostujoči vokalisti, tokrat med drugim Shabazz Palaces, Sal Principato (Liquid Liquid), Xenia Rubinos in Tune-Yards, toda v ospredju tudi po novem ostaja matematično natančno in nafankirano križanje rockovske repetitivnosti in elektronskega zankanja, ki z novo ploščo ostaja enako kompleksno, drzno, izvirno in še bolj raziskujoče, kot je bilo na prejšnjih. Sočno kriptičen rock za 21. stoletje. Več

  • Goran Kompoš

    18. 10. 2019  |  Mladina 42  |  Kultura  |  Plošča

    Kim Gordon: No Home Record

    Kim Gordon se je po razhodu Sonic Youth posvetila likovni umetnosti, pisanju spominov in glasbenim sodelovanjem, zdaj pa je pri šestinšestdesetih posnela še svoj solistični prvenec. Ta kljub kakšni reminiscenci na matično zasedbo ponudi drugačno Gordonovo, kot smo je bili vajeni, razlog za to pa je v precejšnji meri (so)producent Justin Raisen. Osebne in politične razmisleke Gordonove je namreč zapakiral v ekscentrično in slogovno pisano podobo, ujeto nekje med dronom, hrupnim rockom, industrialom, trapom in elektroniko. Precej nenavadna in priložnostno drzna križanja, ki pa se zaradi izrazito trendovske senzibilnosti – z izjemo peščice skladb – verjetno ne bodo obdržala na daljši rok. Več

  • Goran Kompoš

    11. 10. 2019  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Plošča

    Carla dal Forno: Look Up Sharp

    Na prvi posluh se zdi, da se avstralska ustvarjalka skladb z drugo dolgometražno ploščo oddaljuje od izraza, ki jo je, ko je bila še članica zasedbe F Ingers, pred petimi leti naplavil na površje lo-fi indie popa. Zaradi definirane zvočne podobe nove skladbe res učinkujejo manj psihedelično, toda osnovni gradniki so ostali isti. Razlika je le ta, da se Carla dal Forno zdaj poglobljeno posveti njihovim posamičnim atributom, ujetim na obrobjih post punka, folka in ambientalne glasbe, ter to, da življenjskih trenutkov, o katerih poje, ne išče več v avstralskem predmestju, temveč v Londonu, kjer si je medtem ustvarila nov dom. Sta si pa ta dva svetova v kontemplativnih skladbah dal Fornejeve precej bliže, kot se zdi na prvi pogled. Več

  • Goran Kompoš

    11. 10. 2019  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Plošča

    Nick Cave and the Bad Seeds: Ghosteen

    Nick Cave je o travmatični izkušnji ob izgubi sina, ki se je smrtno ponesrečil poleti 2015, spregovoril že v izvrstnem dokumentarcu One More Time with Feeling (2016). Ta je bil najprej mišljen kot filmski vpogled v teme s prejšnje plošče Skeleton Tree, toda nazadnje je nastal intimen portret Cava med najhujšo življenjsko preizkušnjo. Takrat je poskušal najti besede, s katerimi bi opisal svoje občutke in praznino prve mesece po nesreči, toda občutil je predvsem neznosno travmo, s katero se je spoprijel tako, da se je zakopal v delo. Z dolgoletnim sodelavcem Warrenom Ellisom sta v naslednjih mesecih posnela glasbo za tri celovečerce in TV-serijo Mars, z zasedbo The Bad Seeds pa se je pred dvema letoma odpravil na obsežno turnejo, med katero je nastopil tudi v Ljubljani. Takrat so bili številni presenečeni nad Cavovo odločitvijo za tako zgodnjo vrnitev na odre, je pa kmalu postalo jasno, da je v interakciji z občinstvom odkril nekakšno terapijo. Lani je zato vzpostavil še spletno stran The Red Hand Files, prek katere odgovarja na vprašanja svojih fenov, del tega procesa je bila tudi serija solističnih nastopov, na katerih je polovico časa odmeril glasbi, polovico pa pogovorom z obiskovalci. Zdaj, štiri leta po tragičnem dogodku, v globine (svojega) žalovanja pogleda tudi na plošči Ghosteen. Več

  • Goran Kompoš

    4. 10. 2019  |  Mladina 40  |  Kultura  |  Plošča

    Devendra Banhart: Ma

    Stvari, o katerih poje Devendra Banhart, ali pa časi, v katere nas odpelje, v njegovih pesmih vedno zvenijo boljši, kot so v resnici. Verjetno tudi zato, ker tegob in veselja ne postavlja na nasprotna pola. Skladbe z nove plošče, v katerih se posredno, univerzalno ter avtobiografsko dotakne izgube staršev in katastrofe v domači Venezueli, bi lahko delovale morbidno. Ampak tako, kot se jih loti Banhart, še posebej takrat, ko zapoje kot Leonard Cohen konec šestdesetih let, zvenijo kakor življenjski nauki zrelega človeka. Tudi zaradi bogatih indie pop folkovskih aranžmajev, ki tokrat z atmosferičnim minimalizmom dobijo še kontemplativnejše značilnosti. Več

  • Goran Kompoš

    27. 9. 2019  |  Mladina 39  |  Kultura  |  Plošča

    Mike Patton & Jean-Claude Vannier: Corpse Flower

    To sodelovanje širšemu občinstvu na prvi pogled verjetno ne pove veliko, povsem drugače pa je, če vemo, da je Vannier skladatelj, ki je v sedemdesetih letih predrugačil podobo francoskega popa. Ni naključje, da sta se s Pattonom prvič srečala prav na retrospektivni razstavi o Sergeu Gainsbourgu v Hollywoodu, tam hitro našla skupni jezik in zdaj za prvo skupno ploščo posnela nekaj angleških priredb Vannierjevih starejših skladb in nekaj povsem novih pesmi. Rezultat je obilica Pattonovega črnega humorja, duhovitosti in zrelih življenjskih naukov, ki skozi Vannierjeve nenavadne orkestracije v spomin prikličejo zlato obdobje (francoskih) popevk. Ko se spajdašita vrhunski vokalist in interpret in mojster orkestralnih aranžmajev. Več