Goran Kompoš

  • Goran Kompoš

    3. 4. 2020  |  Mladina 14  |  Kultura  |  Plošča  Za naročnike

    Nine Inch Nails: Ghosts V & VI

    Odkar je bila razglašena pandemija koronavirusa, je bila skoraj vsaka nova plošča – še posebej tiste z razpoloženjsko instrumentalno glasbo – hitro označena za soundtrack za dni, ki jih preživljamo v samoizolaciji. Verjetno prvo, ki se tudi tematsko eksplicitno sklicuje na sedanje dogajanje, pa sta prejšnji petek objavila Trent Reznor in Atticus Ross, edina stalna (studijska) člana kultne industrialske zasedbe Nine Inch Nails. Tehnično gre sicer za dve plošči v skupni dolžini poltretje ure, sta pa obe del iste zgodbe. Dvojec ju je v znak solidarnosti s feni ponudil v obliki brezplačnega prenosa in pripisal, da je z glasbo poskušal ujeti mešane občutke žarkov upanja in popolnega obupa. Ker gre za temačno, tesnobno ambientalno glasbo, je na prvi pogled vse skupaj videti precej klišejsko. Toda če bi bil kdo poklican za to, da napiše uradno glasbeno spremljavo za vse, kar je – in še bo – posledica virusa, bi se Reznor in Ross verjetno znašla med najresnejšimi kandidati. Sodeč po novih ploščah upravičeno. Več

  • Goran Kompoš

    27. 3. 2020  |  Mladina 13  |  Kultura  |  Plošča

    Ozzy Osbourne: Ordinary Man

    Čeprav so verzi o minljivosti in smrti za Ozzyja Osbourna nekaj takega kot za številne druge pop zvezdnike prepevanje o življenjskih radostih, se je ob njegovi novi, dvanajsti solo plošči (in vseh zdravstvenih težavah) težko izogniti občutku, da se je odločil posneti poslovilni album. Ne le zato, ker v skladbah z zavedanjem konca reflektira svojo bogato, povsem zunajserijsko polstoletno glasbeno pot, temveč zato, ker ga ugledna skupina sodelavcev (producent Andrew Watt, Chad Smith, Duff McKagan, Slash, Tom Morello ...) za nameček mojstrsko popelje po raznoterih etapah njegove izrazne preteklosti, tudi tiste z zasedbo Black Sabbath. Tako vitalno, da je Ozzy, poln vneme, takoj po izidu plošče že napovedal, da se bo posvetil novi. Več

  • Goran Kompoš

    20. 3. 2020  |  Mladina 12  |  Kultura  |  Plošča

    U. S. Girls: Heavy Light

    Po desetih letih raziskovanja pop formata z zankanjem in poceni snemalniki je projekt U. S. Girls ameriške glasbenice Meghan Remy prerasel v sodelovanje z več kot dvajsetimi studijskimi glasbeniki in slogovno barvit, angažiran indie pop z diskoidnimi in glam pritiklinami, na katerega se je pred dvema letoma vsul plaz pohval. V podobni maniri je zdaj za novo ploščo, ki jo močno zaznamuje (zborovsko) harmoniziranje, preuredila nekaj zgodnejših, motivacijskih, introspektivnih komadov, izkupiček pa je precej mešan. Najboljše skladbe bi se resda lahko znašle že na hvaljeni predhodnici, bo pa zaradi nedodelanosti preostalih plošča verjetno naletela le na posluh najzvestejših fenov Remyjeve. Več

  • Goran Kompoš

    20. 3. 2020  |  Mladina 12  |  Kultura  |  Plošča

    CocoRosie: Put the Shine On

    Od vseh glasbenih posebnežev, ki smo jih v prvi polovici prejšnjega desetletja strpali v ugleden in vpliven krožek freak folkerjev, sta sestri Bianca in Sierra Casady ostali najbolj zvesti svojemu takratnemu izrazu. Ta je z vsako novo ploščo sicer dobival trendovske popravke, toda glavni aduti – kombinacija rapanja in eteričnega, opernega prepevanja, igrivo pisanje skladb, očarljivo pravljičarstvo ter indiepopovska senzibilnost – so ostajali stalnica. Nič drugače ni z novo, sedmo ploščo, ki zaradi spet bolj izpostavljene elektronike in subtilne atmosferičnosti spomni na zasedbine vrhunce iz prejšnjega desetletja. Rutinsko in brez presenečenj, toda še vedno s prikupnostjo, lastno le skupini CocoRosie. Več

  • Goran Kompoš

    13. 3. 2020  |  Mladina 11  |  Kultura  |  Plošča

    Wajatta: Don’t Let Get You Down

    Beatboxer, komik in aktualni bendlider v šovu Jamesa Cordna Reggie Watts, je zasedbo Wajatta, v kateri ustvarjata s techno/house veteranom Johnom Tejado, menda sestavil zato, da bi se infiltriral v druščino klubskih plesnih elektroničarjev, katerih partije je obiskoval v mladosti. Izkušeni Tejada, ki je takrat beležil svoje vrhunce, je bil za tako sodelovanje zato skoraj logična izbira. Sta pa očitno pozabila, da je od časa, ko se je klubska mladež zabavala s klasičnim chicaškim housom, kot ga dvojec predstavi na svojem drugem dolgometražcu, minilo dvajset let. To ne pomeni, da se projekta nista lotila zavzeto, bosta pa za kaj več iz rokavov verjetno morala potegniti še kakšnega aduta. Več

  • Goran Kompoš

    13. 3. 2020  |  Mladina 11  |  Kultura  |  Plošča

    Anna Calvi: Hunted

    Na prejšnjo, tretjo ploščo Anne Calvi smo čakali pet let. Deloma zaradi njenega zasebnega življenja in deloma zaradi perfekcionizma, ki ji je s ploščo Hunter (2018) prinesel že tretjo nominacijo za cenjeno nagrado mercury. Za naslednico je zdaj potrebovala le dve leti, ne ker bi iskala bližnjice, temveč ker je za ploščo Hunted – v sodelovanju z zanimivimi gost( jam)i – posnela sedem priredb skladb s plošče Hunter. Tehnično gre torej za star material, kar pa ne pomeni, da je ploščo posnela zato, da po industrijskih standardih še enkrat pomolze uspeh prejšnje, sicer bi za sodelovanja najbrž izbrala druge, popularnejše glasbenike, nove priredbe pa naredila prijaznejše širšemu občinstvu. Namesto tega je Hunted njena do zdaj bržkone najmanj komercialno ambiciozna plošča, ki jo bodo znali ceniti predvsem zvesti feni. Več

  • Goran Kompoš

    6. 3. 2020  |  Mladina 10  |  Kultura  |  Plošča

    Vladislav Delay: Rakka

    Finski elektronski veteran Sasu Ripatti, ki ustvarja pod imenom Vladislav Delay, si je zaradi frustracij z glasbeno industrijo vzel petletni premor, ta čas pohajkoval po Skandinaviji nad severnim tečajnikom in tam našel navdih za novo solistično ploščo. Toda namesto terenskih posnetkov je tokrat raje zbiral impresije iz tamkajšnjega okolja, predvsem surove, zamrznjene, okamnele tundre, te vtise pa je zdaj izoblikoval v elektronski izraz na stičišču ambientalne glasbe, levopolnega techna, improvizacije in – po novem – industriala oziroma hrupa po zgledu kolegov iz skupine Pan Sonic. Ripatti namesto na slogovno reinvencijo raje stavi na svoje prepoznavne adute, s katerimi pa še naprej ostaja eden izvirnejših elektronskih ustvarjalcev. Več

  • Goran Kompoš

    28. 2. 2020  |  Mladina 9  |  Kultura  |  Plošča

    Kreda: Crest

    Najprej je nastal videoposnetek vizualnega umetnika Ateja Tutte, potem kot glasbeni odgovor nanj singel (in spot) Emotional Tides, zdaj pa še kratki prvenec Crest, ki ga z imenom Kreda podpisujejo pevka Mina Špiler ter producenta Matevž Kolenc in Alastair McNeill. Ker sta Špilerjeva in Kolenc pustila tako močan pečat v zasedbah Melodrom in Laibach, se nekatere podobnosti ponujajo same od sebe, začenši z v središče postavljenim impozantnim glasom Špilerjeve, introspektivnimi besedili in razpoloženjsko delikatnostjo. Se pa skupaj z McNeillom teh atributov zdaj lotijo z osupljivo zvočno in skladateljsko drznostjo ter (pop) zrelostjo, ki tako rekoč terjata obsežnejše nadaljevanje. Več

  • Goran Kompoš

    21. 2. 2020  |  Mladina 8  |  Kultura  |  Plošča

    zalagasper: 4

    Po vsej pozornosti, ki sta je bila Zala Kralj in Gašper Šantl deležna, odkar sta pred tremi leti začela ustvarjati skupaj, ni presenetljivo, da sta šele zdaj objavila dolgometražni prvenec. Za nameček se je polovica skladb z njega, med njimi hiti Valovi, Baloni, S teboi in evrovizijska Sebi, že dobro usidrala na radijskih valovih in na spletu, zato plošča ponuja razmeroma malo novega. Nove so skladbe v angleščini, kar je po dobrem mednarodnem odzivu v Tel Avivu sicer smotrna odločitev, je pa njun počasni, zasanjani, romantični pop s tem žal izgubil nekaj tiste drugačnosti, s katero sta se dvignila nad povprečje. Plošča je bolj formalnost kot pa kakšno novo glasbeno razodetje. Več

  • Goran Kompoš

    14. 2. 2020  |  Mladina 7  |  Kultura  |  Plošča

    Beatrice dillon: Workaround

    Britansko producentko in didžejko Beatrice Dillon so že lani razglašali za enega najrazburljivejših novih glasov britanske elektronike, s prvencem Workaround pa te hvalospeve zdaj več kot upraviči. Z minimalističnim spojem kirurško natančno ukrojene klubske ritmike, drzne igre z akustičnimi vzorci, ki jih je prispevala četica žanrsko raznoterih glasbenikov z vseh koncev sveta, ter z vrhunsko premišljenimi koncepti je Beatrice Dillon nedvomno uspelo oblikovati eno najprivlačnejših plošč za elektronske sladokusce v zadnjih letih, čas pa bo pokazal, ali ji bo uspelo nagovoriti tudi širše občinstvo. Več

  • Goran Kompoš

    14. 2. 2020  |  Mladina 7  |  Kultura  |  Plošča

    SQÜRL: Some Music for Robby Müller

    Jim Jarmusch je za svoje filme vedno znal izbrati tako rekoč popolno glasbo. Na začetku je skupni jezik našel z jazzovskim in no wave glasbenikom Johnom Lurijem. V Vlaku skrivnosti (1989) se je posvetil Memphisu, bluesu in rock’n’rollu. Za Mrtveca (1995) mu je izvrsten soundtrack posnel Neil Young. S Strtimi cvetovi (2005) je lastnoročno obudil kariero etiopskega jazzovskega mojstra Mulatuja Astatkeja. Duh psa: Samurajeva pot (1999) je zaznamovalo sodelovanje z wu-tangovcem RZA-jem. Kadar ni našel primerne glasbe, jo je posnel sam. Prvič za film Meje razuma (2009), ko sta se z glasbenim partnerjem, multiinstrumentalistom in producentom Carterjem Loganom, pridružila kultnim dronarjem Sunn O))) in Earth. Ta avantura je bila tako uspešna, da sta še pred Jarmuschevim naslednjim filmom sestavila zasedbo SQÜRL in priložnostno začela nastopati celo na priljubljenih glasbenih festivalih. Sledilo je tesno sodelovanje z lutnarjem Jozefom van Wissmom, lani pa se je dvojec preizkusil še z živo glasbeno spremljavo za filme Mana Raya. Ko se je nizozemska filmarka Claire Pijman pred poldrugim letom namenila posneti dokumentarec o kultnem direktorju fotografije Robbyju Müllerju, katerega delo se je vtisnilo v spomin predvsem zaradi njegovega sodelovanja z Wimom Wendersom, Larsom von Trierjem in Jarmuschem, se je zdelo tako rekoč logično, da soundtrack zaupa prav dvojcu SQÜRL. Ne le iz simbolnih razlogov. Več

  • Goran Kompoš

    7. 2. 2020  |  Mladina 6  |  Kultura  |  Plošča

    I/III: It could be paradise

    Harfistka in elektronska producentka Urška Preis - rouge-ah ter producent in eden ključnih soustvarjalcev domače elektronske scene Tine Vrabič - Nitz se po slabih petih letih občasnega sodelovanja predstavljata s prvencem, ki hkrati zaganja tudi založniško vejo nove, za ambientalno glasbo specializirane znamke AmbientSoup. Ta bo – sodeč po (eko prijazni) plošči It Could Be Paradise – posvečena ambientalni glasbi v najširšem pomenu. Podobo štirih elektroakustičnih skladb včasih narekuje artikulirano folkovsko pobrenkavanje Preisove, včasih Vrabičeva klubsko informirana ritmika, še večkrat pa se viri zvokov izgubijo v zgoščenih, nordijsko melanholičnih, brnečih zvočnih plasteh, ki so obenem slišati kot svarilo in poziv k razumu. Več

  • Goran Kompoš

    31. 1. 2020  |  Mladina 5  |  Kultura  |  Plošča

    Pet Shop Boys: Hotspot

    Britanski sintpop dvojec Pet Shop Boys je s prvima dvema singloma z nove, štirinajste studijske plošče Hotspot precej zmedel svoje fene. Prvi, Dreamland, ki ga je dvojec posnel z Ollyem Alexandrom, frontmanom sintpoperjev Years & Years, je diskoidna ljubezenska pesem, v kateri se vokalist in avtor besedil Neil Tennant mimogrede navezuje tudi na svoja antibrexitovska občutja. Vendar Hotspot ni nadaljevanje dvojčeve lanske male plošče Agenda, ki je zaradi eksplicitne sociopolitične satire razočarala njune dolgoletne fene, niti ni politična plošča. Na precej boljši odziv je naletel drugi singel, melanholična jesenska balada Burning the Heather, v kateri se je Tennantu in klaviaturistu Chrisu Lowu pridružil kitarist Bernard Butler (Suede) in naj bi napovedovala odmik od s housom in diskom obarvanega sintpopa predhodnih dveh plošč. Deloma se je to sicer uresničilo, a tudi Hotspot, ki skupaj s hitoma Electric (2013) in Super (2016) zaokrožuje dvojčevo »puristično elektronsko« trilogijo, še vedno močno sloni na estetiki plesnega sintpopa. Več

  • Goran Kompoš

    24. 1. 2020  |  Mladina 4  |  Kultura  |  Plošča

    of Montreal: UR FUN

    Za Kevina Barnesa je bila nova romanca, ki jo je ovekovečil na prejšnji plošči indie pop projekta of Montreal, tako intenzivna izkušnja, da se je (na odru) po desetletju znebil celo glam rock alter ega. Sodeč po igrivi, veseljaški, duhoviti, osladno zapeljivi novi, šestnajsti plošči, ne za dolgo. Namera, da posname deset (kvazi)hitov po zgledu punk popa osemdesetih, ki so sicer doživeli Barnesovo značilno psihedelično in glam preobrazbo, se mu je posrečila skoraj v celoti. Za nameček pa je v utrjeni romantični zvezi našel še motiv za (avtobiografske) razmisleke o ljubezni, razmerjih, pa tudi aktualnih političnih temah, ki se jih je lotil že skoraj z aktivističnim podtonom. Več

  • Goran Kompoš

    17. 1. 2020  |  Mladina 3  |  Kultura  |  Plošča

    Svojat: Svojat

    Na prvi pogled se ne zdi prav, da bi za prevetritev domače alter rockovske scene morali poskrbeti veterani, toda morda prvenec zasedbe Svojat napoveduje prav to. Ker se glasbeno večno mlademu trojcu – multiinstrumentalistu (tukaj kitaristu in pevcu) Andreju Fonu (Olfamož), basistu Ivu Poderžaju (Žambo Žoet Workestrao) in bobnarju Tadeju Čauševiču (Horda Grdih) – že dolgo ni več treba dokazovati, pri skupnem muziciranju ne pritiskajo na zavoro. Raje se spustijo po strmem pobočju, izkušeno slalomirajo med garažnim, math, punk in hrupnim rockom, glasbenim svobodnjaštvom, nadrealizmom in zappovsko ekscentričnostjo ter izoblikujejo privlačen izraz, ki poslušalca preseneča pri vsakem ponovnem poslušanju. Več

  • Goran Kompoš

    17. 1. 2020  |  Mladina 3  |  Kultura  |  Plošča

    Brest feat. Vesna Zornik: V polsnu

    Druga plošča zasedbe Brest kljub močni prezenci njenih članov ponudi drugačno izkušnjo kot prvenec. Predvsem bolj baladne skladbe sicer spet temeljijo na akustičnem (world) jazzu, dobi pa ta zdaj kompaktnejšo podobo, ki jo z elegantno in radovedno igro narekuje kitarist Samo Šalamon. Večja in presenetljiva novost so rockovsko obarvane skladbe, v katerih Šalamon poseže celo po postrockovski katarzičnosti, za še večjo epskost pa tokrat poskrbi izvrstni bobnar Bojan Krhlanko, ki je (upravičeno) nadomestil sprogramirane bobne s prvenca. Ker ta nadgrajeni izraz suvereno zaokrožita pesnica Kristina Kočan s še nekoliko bolj romantičnimi besedili in vedno prepričljiva Vesna Zornik, bomo zasedbo Brest verjetno kmalu slišali tudi na sredinskih odrih. Več

  • Goran Kompoš

    10. 1. 2020  |  Mladina 2  |  Kultura  |  Plošča

    Daniel Lopatin: Uncut Gems (OST)

    Sodeč po prvih odzivih bo film Uncut Gems obveljal za enega lanskih ključnih filmskih presežkov, bolj pa je mnenja razdelil soundtrack, ki sta ga brata Safdie (spet) zaupala newyorškemu posebnežu Danielu Lopatinu (Oneohtrix Point Never). Trik je seveda v tem, da Safdiejeva nista hotela klasične filmske glasbe, sicer pač ne bi angažirala glasbenika, zaslužnega za nekaj najdrznejših plošč v minulem desetletju, ki so za nameček zvenele kot izgubljeni soundtracki filmov Tarkovskega. Nič drugače ni z novim soundtrackom, s katerim Lopatin včasih z zadržanim techno pulzom, včasih z vangelisovskim sintanjem in še večkrat s suspenzivno elektroakustično atmosferiko mojstrsko uglasbi psihološki profil osrednjega protagonista filma. Več

  • Goran Kompoš

    10. 1. 2020  |  Mladina 2  |  Kultura  |  Plošča

    AKA Neomi: Beautiful Disasters

    Ljubljanska zasedba AKA Neomi na novi plošči zveni precej drugače kot zasedba Neomi na prvencu Poglej, ki je izšel pred osmimi leti. Lahkotni, igrivi indie pop je takrat zvenel, kakor da je bil ukrojen za (pogosto) radijsko predvajanje, sofisticirani pop z nove plošče pa že na prvi posluh nagovarja nekoliko bolj izbrano občinstvo. To ne pomeni, da se je zasedba odpovedala hitro všečni, spevni senzibilnosti s prvenca, se pa zdi, da bi se razpoloženjske nove skladbe v koncertni različici udobneje počutile v intimnem ozračju kakšnega jazzovskega kluba kot pa na velikih odrih pred evforično množico. Čeprav zasedbi niti ti niso tuji. Pred tremi meseci je denimo ogrevala občinstvo pred nastopom Róisín Murphy na Gospodarskem razstavišču in morda ni naključje, da nekaj skladb s plošče Beautiful Disasters zveni, kot da so bile posnete v studiu priljubljene irske elektropop dive, resda z melanholičnim podalpskim makeoverjem. Več

  • Goran Kompoš

    3. 1. 2020  |  Mladina 1  |  Kultura  |  Plošča

    IchiSan: Polykarp

    Izidi Ichisanovih plošč se zdijo sezonsko neusklajeni, so pa glede na to, da se začenja čas poletnih (DJ) bookingov, gotovo smotrni. Ja, Igor Škafar od izida solistične dolgometražne plošče pred tremi leti, s katero sicer ni meril na plesišča, pogosteje kot doma nastopa v kakšnih eksotičnih krajih, za katere je njegovo skladanje prikupno nostalgičnih synthov kot naročeno. Na prav teh izkušnjah s plesiščem zdaj najbrž temelji podoba nove plošče. Ta je po ritmično lagodnejšem prvencu dobila več plesnih oktanov, vendar to ne pomeni, da je Ichi posnel ploščo za podivjane rejverje. Eleganten diskoidni house, tokrat še s kakšno sodobno pritiklino več, bo kljub vsemu nagovoril predvsem kultivirane plesalce. Več

  • Goran Kompoš

    20. 12. 2019  |  Mladina 51  |  Kultura  |  Plošča

    Insan: Insan & grupa Ljudi

    Na seznamih stvari, ki so bile v Jugoslaviji boljše, kot so zdaj, je po navadi pri vrhu glasba. Sodeč po prvencu ljubljanskega kolektiva Insan, ki zveni kot novovalovska klasika pod producentsko taktirko naslednika Martina Hannetta, je »zlato obdobje« jugoslovanskega rocka in popa tudi soundtrack mokrih sanj njegovih članov. Toda v njihovih artističnih, bohemskih, himničnih, šlagerskih in pankovskih skladbah ne gre le za nostalgijo po »dobrih starih časih«. Eksistencialne in čustvene stiske mladih so danes pač enake, kot so bile konec osemdesetih let, ko so jih upesnili v popolni glasbeni senzibilnosti. Insan jih je zdaj »le« mojstrsko preoblekel v privlačen sodoben dizajn z najbolj seksi basovskimi linijami po Koji. Več

  • Goran Kompoš

    13. 12. 2019  |  Mladina 50  |  Kultura  |  Plošča

    Miusow: Free Entry

    Ob izidu prvenca Smejmo se skupaj pred dvanajstimi leti so bili še Miusow Quartet, zdaj, ob izidu druge plošče Free Entry, so le še Miusow, a tokrat kot (kadrovsko močno predrugačen) kvintet. Dolgemu premoru je botrovala predvsem prezaposlenost članov zasedbe, ki so na domači sceni močno prisotni v številnih drugih, žanrsko raznolikih projektih, vsaj del teh njihovih izkušenj pa je zdaj zaznamoval tudi novo ploščo. Da niso povsem pretrgali vezi s prvencem, dajejo vedeti igrivejše fusion skladbe, več pa je po novem zvočno kompleksnejših (tudi elektroakustičnih) skladb, ob katerih hitro postane jasno, da zasedba odpira novo poglavje, ki bo očitno močno slonelo na medsebojni igri izvrstnih instrumentalistov. Več

  • Goran Kompoš

    13. 12. 2019  |  Mladina 50  |  Kultura  |  Plošča

    Burial: Tunes 2011–2019

    Londonska neodvisna znamka Hyperdub, ki je v poldrugem desetletju delovanja postala ena ključnih založb za napredno mislečo plesno glasbo, je nedavno petnajstletnico obeležila z dvema ploščama. Najbolj goreči privrženci (in zbiratelji) so se razveselili butične kompilacije Konsolation, za katero je ekskluzivne skladbe prispevalo enajst hyperdubovih varovancev in je na voljo le v paketu z igralno konzolo. Širše občinstvo pa bo nagovorila Burialova antološka (dvojna) plošča Tunes 2011–2019 z izborom skladb, ki jih je vplivni južnolondonski elektronski producent v tem obdobju objavil v obliki malih plošč in singlov. Ker jih torej Burialovi feni v svojih zbirkah že imajo, na prvi pogled morda ni jasno, komu je nova kompilacija sploh namenjena. Če pa vemo, da je producent, ki so ga mnogi najvplivnejši mediji razglasili za enega ključnih elektronskih glasbenikov minulega desetletja, v času največje priljubljenosti prodal več fizičnih nosilcev glasbe kot Adele in drugi britanski bestseller prvokategorniki, potem Hyperdubove odločitve ni težko razumeti. Več

  • Goran Kompoš

    6. 12. 2019  |  Mladina 49  |  Kultura  |  Plošča

    Sudan Archives: Athena

    Ameriška violinistka in pevka Brittney Parks je pod imenom Sudan Archives nase opozorila z dvema malima ploščama, na katerih je s križanjem sudanske goslarske glasbe, zahodnoafriške ritmike, elektronike in R&B-jevske senzibilnosti ponudila privlačno in izvirno glasbeno vizijo. To zdaj premeteno artikulira na dolgometražnem prvencu Athena, ki zaradi intimnih razmislekov o lastni identiteti in romantičnih razmerjih ustvarja vtis, da poslušamo zgodbe iz avtoričinega osebnega dnevnika. Morda plošča na prvi posluh ni slišati tako pustolovsko kot predhodnici, toda kmalu postane jasno, da je drznih in nenavadnih glasbenih domislic le še več. Razlika je ta, da jih Brittney Parks po novem deloma zamaskira z izvrstnim songwritingom. Več

  • Goran Kompoš

    29. 11. 2019  |  Mladina 48  |  Kultura  |  Plošča

    Leonard Cohen: Thanks for the Dance

    Skladbe, zbrane na plošči Thanks for the Dance, petnajsti (in menda poslednji) Cohenovi studijski plošči, je avtor posnel med snemanjem albuma You Want It Darker (2016), ki je izšel le nekaj dni pred njegovo smrtjo. Tiste, v katerih razmišlja o minljivosti, zapletenem odnosu z bogom in stanju sveta, ki ga zapušča, bi se verjetno morale znajti že na prejšnji plošči, toda Cohenu je za to, da bi jih končal, zmanjkalo časa. Zapel jih je z zadnjimi močmi, a tega v njegovem spokojnem glasu ni slišati, poleg tega je z dvema verzoma povedal več kot marsikdo drug z desetimi. In ker je vedel, da bodo to zadnje skladbe, ki jih bo zapustil fenom, je mednje umestil tudi nekaj erotičnih in humornih. Več

  • Goran Kompoš

    22. 11. 2019  |  Mladina 47  |  Kultura  |  Plošča

    Rok Zalokar Trio: Port Songs

    Pri vseh izkušnjah, ki si jih je Rok Zalokar pridobil po prejšnji plošči svojega tria, je težko verjeti, da so od takrat minila le tri leta. Medtem je končal študij klavirja na Nizozemskem, postal dejaven akter tamkajšnje in domače (ob)jazzovske scene, snemal plošče z drugimi zasedbami in sestavil nov klavirski trojec. Ampak za ploščo Port Songs niso bile nič manj pomembne tiste povsem življenjske izkušnje, denimo multikulturnost pristaniških mest, v katerih je bival, na kar se izvrstno naveže z nastavki, izposojenimi v indijski klasični glasbi. Drugod se opre na poezijo in improvizacije z glasbenikoma iz svojega tria. Čeprav za vsem stoji resen (akademski) razmislek, je Port Songs veliko več kot le mojstrska študijska vaja. Več

  • Goran Kompoš

    22. 11. 2019  |  Mladina 47  |  Kultura  |  Plošča

    Tindersticks: No Treasure But Hope

    Zasedba Tindersticks, ki jo sestavljajo angleški rockovski melanholiki, globoko v tretjem desetletju ustvarjanja ostaja razmeroma obrobna. Čeprav je deležna kritiških pohval, njenih plošč v letnih pregledih glasbenih presežkov navadno ne boste našli. Ne ustvarja radijskih hitov. Nikoli ni bila zares trendovska. Ne želi si nepotrebne pozornosti ali pa se ji še raje izogiba. Ampak tisti, ki jo vzljubijo, ji praviloma ostanejo zvesti. Nekoliko širše občinstvo je njene sofisticirane, čutne, (nesrečno) romantične skladbe prvič slišalo v Sopranovih. Še globlje se je njena bogato orkestrirana, dramatična, temačna glasba zasadila v srca fenov francoske auteurke Claire Denise, s katero člani zasedbe redno sodelujejo že od sredine devetdesetih let. Nazadnje je frontman Stuart Staples soundtracka za zadnja filma Denisove objavil v obliki solističnih plošč, to pa je bil eden od razlogov, da so od prejšnje plošče skupine Tindersticks minila tri leta. Prav Staplesovo posvečanje instrumentalni glasbi je zdaj verjetno botrovalo tudi temu, da je No Treasure But Hope izrazito pesemsko zasnovana plošča. Več

  • Goran Kompoš

    15. 11. 2019  |  Mladina 46  |  Kultura  |  Plošča

    B.Visible: Pleasant Clutter

    Čeprav bi po naslovu lahko sodili drugače, na dolgometražnem prvencu slovenskega producenta B.Visibla, ki sicer živi in ustvarja na Dunaju, ni sledu o kakšnem neredu. Morda se na prvi posluh – že zaradi izjemno dinamične zvočne in stilske podobe komadov – resda pojavi vtis kaotičnosti, toda hitro postane jasno, da za njegovo beatovsko elektroniko stojijo dobro premišljene in dodelane zamisli. S temi stavi na izrazno radovednost, ki zaživi v igrivem križanju elektronike in akustike, plesnih (house) ritmih ali jazzovski senzibilnosti. So pa to nazadnje le elementi, s katerimi B.Visible spretno in s producentsko zrelostjo izoblikuje koherenten in – kljub drugačnemu namigu v naslovu – lepo urejen izraz. Več

  • Goran Kompoš

    8. 11. 2019  |  Mladina 45  |  Kultura  |  Plošča

    Sunn O))): Pyroclasts

    Nova plošča najbolj znanih metalskih brenčačev, zasedbe Sunn O))), ni bila načrtovana, saj je nastala med dvotedenskim snemanjem aprila izdane plošče Life Metal. Toda to ne pomeni, da gre za ostanke: na prvi plošči se je zasedba posvetila skladanju in atributom sodelujočih glasbenikov, nova plošča pa stavi na skupinsko igro, v kateri kitarski rifi prostor odstopijo (pol) improviziranim, harmoničnim, hrupno dromljajočim zvočnim plastem. Ker so posnetki nastali pred vsakodnevno studijsko seanso za prejšnjo ploščo in po njej, Sunn O))) ponudijo v nekoliko meditativnejši podobi, ki pa vam bo z zvočno silovitostjo še vedno pretresla drobovje. Več kot le sestrska plošča! Več

  • Goran Kompoš

    30. 10. 2019  |  Mladina 44  |  Kultura  |  Plošča

    Swans: Leaving meaning

    Michael Gira, šef in edini stalni član kultne zasedbe Swans, ki je daljnega leta 1982 vzniknila na vplivni newyorški nowave sceni, je dobršen del skladb z nove plošče odigral že na solističnem koncertu v Ljubljani prejšnji teden. Le s kitaro in glasom, tako kot je napisal vse nove skladbe, po čemer se ta plošča najbolj razlikuje od zadnjih treh, pri katerih so sodelovali tudi drugi člani Swansov po reinkarnaciji zasedbe leta 2010. Ker so veliko nastopali (trikrat tudi v Ljubljani), je bilo pravzaprav logično, da so vsi glasbeniki postali integralni del bendovega izraza zadnjih let. Toda maratonski, zvočno intenzivni koncerti so terjali davek, zato je Gira zasedbo konec leta 2017 razpustil in začel razmišljati o sodelavcih za novo avanturo. Prvi rezultat je zdaj petnajsta studijska plošča, ki spomni na nekatere dosedanje vrhunce zasedbe, hkrati pa ponudi tudi smernice za naprej. Več

  • Goran Kompoš

    25. 10. 2019  |  Mladina 43  |  Kultura  |  Plošča

    Mark Lanegan Band: Somebody’s Knocking

    Če bi sodili po navdušenju Marka Lanegana, kadar v intervjujih govori o najljubših bendih in navdihu, ki ga je, ko je bil še najstnik, našel v evropski plesni glasbi in post punku z začetka osemdesetih let, potem je Somebody’s Knocking verjetno plošča, ki jo je od nekdaj želel posneti. To ne pomeni, da bomo štiriinpedesetletnega rockerja zdaj srečevali na plesiščih, čeprav je ritmična osnova večine novih skladb ritem mašina. Toda tako blizu plesne (in gotske) senzibilnosti kultnih zasedb, kot so bile Joy Division, The Sisters of Mercy, Depeche Mode in The Cure, Lanegan ni bil še nikoli. Na prvi pogled resda iztrošene reference pa je treba vzeti z rezervo – Somebody’s Knocking je predvsem še vedno tipično laneganovska plošča. Več