Damjana Kolar

8. 5. 2015  |  Kultura

Rekonstrukcija partizanskega lutkovnega gledališča

© Miha Fras

Ob 70. obletnici osvoboditve bo v Mini teatru danes, 8. maja ob 18.00 premiera lutkovne predstave Jurček in trije razbojniki po besedilu Alenke Gerlovič in v režiji Roberta Waltla. Pred premiero bodo odprli tudi razstavo Partizanske lutke 1944-2015, ki je nastala v sodelovanju z Muzejem novejše zgodovine Slovenije, Lutkovnim gledališčem Ljubljana in Koroškim pokrajinskim muzejem.

Partizansko lutkovno gledališče je bilo ustanovljeno leta 1944 na pobudo lutkarja, kiparja Lojzeta Lavriča in je sredi evropske vojne vihre predstavljalo svojevrsten kulturni fenomen. Njegova prva uprizoritev je bila v gasilskem domu v Črmošnjicah na silvestrovo leta 1944. Razdiralnemu gibanju zgodovine, ki je skoraj uničilo evropsko civilizacijo in kulturo, njene dežele pa spremenilo v prostor mučilnic in ječ, smo se Slovenci uprli in se nadejali boljših časov tudi skozi podobe, kot jih ustvarja gledališče. Na osvobojenem ozemlju so ob Slovenskem narodnem gledališču, ki je igralo Shakespeara, Molièra in Čehova, v kabaretnem programu nastopale tudi marionete in smešile slabosti sovražnika.

S parodijo Jurček in trije razbojniki, igro za marionete v štirih dejanjih, iz katere je vela vesela slutnja skorajšnjega konca krvave vojne, pa niso navduševale le po bojiščih, temveč še v prvih mesecih svobode. Partizansko lutkovno gledališče zagotovo ni bilo osamljen primer uporabe lutke v propagandne namene v času 2. svetovne vojne, vsekakor pa je nastalo kot dedič entuziazma sokolskih lutkarjev in prispevalo opazen delček h kulturi slovenskih partizanov, obsijan z optimizmom in humorjem.

Po besedah dramaturga Simona Belaka je predstava Jurček in trije razbojniki "poskus iskreno spregovoriti o problematični temi, ki pa ravno v tem preneha biti problematična, ampak samo je-kot so bili križarski pohodi in kot so bile napoleonske vojne. Molk in samocenzura sta to, kar vzpostavlja tabuje in jim daje moč. Ideologija se reproducira tam, kjer se o njej ne govori. To, da sredi vojne, sredi okupacije nastane gledališka predstava, je že samo po sebi pravljično. In tu se začne tudi naš Jurček. Njegove dokumentaristične poteze so zanimive, celo smiselne, le kolikor nam uspe ujeti ta duh predstave. Duh, v katerem je na novoletni dan leta 1944 celoten generalštab sedel in si ogledal to predstavo, isti dan pa so jo ponovili še dvakrat. To je ta presežek gledališča, ki ga pripisujemo njegovemu rojstvu iz rituala, in ki mu je dajal moč, da je bil konstituitiven del življenja v polisu."