Petra Tihole  |  foto: Miha Fras

22. 5. 2015  |  Mladina 21  |  Kultura

Fant od fare!?

Ostržek – klasično delo italijanske mladinske literature znova na našem lutkovnem odru

Odlična mlada lutkarica Asja Kahrimanović z naslovnim junakom, Ostržkom.

Odlična mlada lutkarica Asja Kahrimanović z naslovnim junakom, Ostržkom.

Pinocchio ali po naše Ostržek Carla Collodija, klasično delo italijanske mladinske literature in ena od večno priljubljenih otroških zgodb, govori o lesenem fantiču, ki ga je pustolovski duh gnal v številne dogodivščine ter je po pobegu od očeta in stvaritelja, mojstra lutkarja Pepeta, uganjal najrazličnejše vragolije. Šele po številnih preizkušnjah, lepih in težkih, se je spremenil v živahnega in bistrega modrookega dečka.

Ostržek za lutkovno gledališče pomeni to, kar Hamlet pomeni za dramsko gledališče, pravi naš vidni lutkovni umetnik Silvan Omerzu. Zato ne preseneča, da je prav po njegovi zaslugi Ostržkova zgodba nedavno znova zaživela na odru Lutkovnega gledališča Ljubljana. Predstave se je lotil v vsej njeni veličini – kot režiser, avtor dramatizacije in likovne podobe.

Omerzu pravi, da je imel najmanj težav z dramatizacijo, saj je knjiga v prevodu Alberta Široka pisana v dialogih, ki so mu bili v veliko pomoč. Že na začetku je imel tudi jasno zamišljeno likovno podobo. Vedel je torej, kako naj bi bilo vse skupaj videti na odru, da je prišel do želenega rezultata, pa je moral zgodbo dodobra izčistiti in jo spraviti v jasno obliko ter poskrbeti za primerno dolžino. Takšno, ki bo primerna tudi za otroke. Drugače bi bila to lahko celovečerna predstava za odrasle. Izbral je prizore, ki so mu bili kot likovniku najbližje in so se mu tudi zdeli uprizorljivi, pri tem pa skušal ohraniti celovitost izvirne zgodbe.

V dobro uro trajajoči predstavi nas Omerzu popelje v zanj značilen razgiban lutkovni jezik. Kombinira namreč različne lutkovne tehnike in združuje senčno gledališče, ročne lutke, marionetno gledališče, pa tudi zaigrane, ponekod gibalne prizore z izjemnimi naglavnimi maskami.

Lutke je seveda izdelal sam. Posebno pozornost je namenil materialom, ki jim dajejo življenje, in znova poskrbel tudi za izčiščenost lutkovne podobe, morda so bolj kot sicer tokrat bogati le kostumi. Barve je bolj ali manj vključil zgolj v delu, ko se osrednji protagonist zgodbe znajde v marionetnem gledališču. Ko Ostržek ob srečanju z Ognježerom spozna, da ni vse tako, kot se zdi na prvi pogled, in da tudi v »groznih« ljudeh lahko prebiva mehko srce.

Pri podajanju zgodbe, pravi Omerzu, ga je sicer zanimal predvsem odnos med dobrosrčnim očetom in nemirnim sinom. Zanimalo ga je tudi vprašanje minljivosti, s katero se Ostržek srečuje v odnosu z dobro vilo Plavolasko. Osredotočil pa se je tudi na odraščanje. Da Ostržek odraste in postane živ fant, mora namreč marsikaj doživeti. Tudi trpkega. Čisto skozi vse preizkušnje in izzive mora sam, vse mora izkusiti na lastni koži, nihče se ne odloča zanj. Ostržkova izkušnja z murnom Modrecem tako razkriva, kako imajo otroci gluha ušesa za pametne nasvete. Ko se zaplete z Brljavom in Zvitorepko, ki ga pretentata, in gre po pravdo na sodišče, pa se Ostržek zave tudi, da na tem svetu res ni pravice ...

Zaradi vsega tega lahko zgodbo, ki je nekoč doživljala kritike zaradi svoje vsebinske drznosti, bila je namreč v odkritem konfliktu s takratnimi prevladujočimi vzgojnimi načeli, danes, v dobi permisivne vzgoje, razumemo kot svojevrsten »vzgojni manifest«. Kot takšno jo vidijo tudi v Lutkovnem gledališču Ljubljana.

Ostržek vsekakor ostaja aktualen tudi za današnje otroke, je prepričan Omerzu: »Revščina je bila in še danes je, pa tudi o boljšem življenju še vedno sanjamo.« Tako kot to v dolgotrajnem procesu odraščanja počne Ostržek.

Razumljivo se zdi, zakaj zgodba o Ostržku že skoraj sto petdeset let pomeni neusahljiv vir navdiha, tudi za filme, likovna dela, predstave, stripe, doživela je celo baletno uprizoritev ... Obenem pa je Ostržek še vedno tudi ena najbolj prevajanih knjig, saj je lesenega fantiča, ki mu ob laganju raste nos, za svojega vzela mularija po vsem svetu. Doslej je bil preveden v kar 240 jezikov, kar nekajkrat pa so ga izdali tudi za slovenske otroke. Naš prvi prevajalec Joža Lovrenčič je Pinocchia imenoval Storžek, kasnejši prevajalci pa so ga poimenovali Lesenjač, Cefizelj in Trdoglavček. Ime Ostržek mu je nadel šele Albert Širok v prevodu, ki je izšel leta 1951 pri založbi Mladinska knjiga. Takrat so izdaji dodali kar prvotne italijanske ilustracije, deset let pozneje pa so nastale še nepozabne slovenske, ki jih je ustvarila Marlenka Stupica.

Lutkovna predstava:
Carlo Collodi: Ostržek
Kdo: režiser, avtor dramatizacije in likovne podobe Silvan Omerzu
Kje: Lutkovno gledališče Ljubljana, Ljubljana
Kdaj: ponovitvi 23. maja 2015 ob 11. in 18. uri
Odlična mlada lutkarica Asja Kahrimanović z naslovnim junakom, Ostržkom.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.