Balkanalije

Balkanalije (Odraščanje v času tranzicije) so knjiga, ki gledalca/bralca zbega že takoj, ko jo vzame v roke. Kaj je to za ena reč? Ali bolje, kaj ni?

To ni slikanica, pa čeprav je opremljena z velikimi trdimi platnicami, celostranskimi ilustracijami, ki se razlivajo čez rob formata, in skromnimi krpicami teksta. Tudi ni monografija, ki bi jo razstavili na klubski mizici v dnevni sobi, saj bi bila ovca, ki z naslovnice bolšči v gledalca, iz smrčka pa ji visi krvavi smrkelj, le stežka uvod v lahkotno kramljanje z gosti. Prav tako ni družinski fotoalbum, čeravno so številne podobe prerisane z zasebnih fotografij, kjer se avtorica Samira Kentrić in njeni sorodniki smehljajo v objektiv fotoaparata. Ni dekliški dnevnik, četudi naracija posnema zapisane intimne misli, čustva in spoznanja odraščajočega dekleta. Ne gre niti za nostalgični yu scrap-book, dasiravno je polna vsakdanjih artefaktov, državnih simbolov in mitov s pretečenim rokom uporabnosti iz ropotarnice nekdanje države. Prav tako to niso zbrana dela knjižnih in časopisnih ilustracij, ki jih je avtorica že leta ustvarjala za domačo periodiko, kljub temu da so nekateri že objavljeni motivi po svoje presajeni v knjigo. In to definitivno ni strip, akoravno v knjigi najdemo nekatere značilne stripovske prvine in rešitve.

Kaj torej so Balkanalije? Vse to in nič od tega. Knjiga funkcionira na prepletanju, tkanju, cepljenju, izrezovanju, šivanju in lepljenju vseh naštetih elementov, ki takole nametani skupaj sestavljajo povsem novo vrednost. Avtorica meša subjektivni svet z objektivnimi dogodki, zgodovino družine in zgodovino države, realizem, nadrealizem, simbolizem, pop kulturo, zvezdnike, različne ideologije, vse skupaj pa sestavlja v bizaren kolaž, poln nenavadnih podob. Naracijo poganjajo številni zavestni paradoksi, zabavni ekscesi, brutalni pasusi, neerotična golota in bistroumni nesmisli. Nastal je neavtorizirani bosanski lonac, v katerega je zmetala toliko raznorodnih sestavin, da bi se dobljena čorba zlahka sfižila ali prismodila. Pa se ni.

Velike monokromatske ilustracije so lepe in prijetne, skorajda že na meji kiča, nastopajo pa v izrazitem kontrastu s pogosto žalostnimi in tragičnimi vsebinami. Všečni žensko mehki realizem se meša z ostrino nadrealističnih podob. Mehke sepije od časa do časa prestrelijo krvavo rdeči vizualni poudarki. Nedolžno odraščanje v socialistični Jugoslaviji v sebi skriva seme prihajajoče groze. Knjiga gledalca ves čas zasipa z nasprotji in izneverjenimi pričakovanji. Nikoli ne veš, kaj te čaka, ko obrneš list.

Balkanalije enakovredno obravnavajo male in anonimne ljudi, politike, ki so sestavili in razkosali Jugoslavijo, pa tudi svetovno znane osebnosti, igralce, filozofe, teroriste, pisatelje ... Vsi so protagonisti v tej veliki zgodbi, v kateri se je avtorica znašla: tovariš Tito pozira z Disneyjevim Bambijem na titovki, Kučan na TV-zaslonu, pokritem z izvezenim prtičkom, sporoča, da je Slovenija razglasila samostojnost, Radovan Karadžić na kolenih laja kot pes, Charlie Chaplin med ortodoksnimi Židi vtika palico v razpoko v Zidu objokovanja, Karl Marx premišljuje o socializmu ob ponarejenih kitajskih supergah znamke Nike, Friedrich Nietzsche na laptopu išče boga, chippendales z Unproforjevimi čeladami pa plešejo s kostmi žrtev balkanske morije ... Moj favorit je ilustracija, na kateri pozira kup bradačev (Sokrat, Trocki, Da Vinci, Darwin, Božiček, Bin Laden, Žižek ...) s komentarjem: »Vedno se najde dovolj bradatih mož, ki se čutijo poklicane, da bi razlagali in vodili ta svet.« In zraven je narisana še britvica. Hehe.

Balkanalije so prestreljene s številnimi blagovnimi znamkami, propagandnimi slogani ter državnimi in verskimi simboli, ki pa jih avtorica ne pusti pri miru, ampak vanje nenehno posega, jih dekomponira in rearanžira. Pri tem ne gre toliko za provokacijo na prvo žogo, pač pa z intervencijami razgalja njihov skriti pomen, globljo resnico, ki je bila ves čas pred našim nosom, pa je nismo opazili. Tako na primer pri islamskem polmesecu izvirno zvezdo zamenja s komunistično peterokrako, kar je ena najbolj pronicljivih, lucidnih in učinkovitih domislic ter hkrati prav nesramno preprosta ilustracija življenja muslimanov v socialistični Jugoslaviji.

Ja, Balkanalije med drugim govorijo o odraščanju avtorice v delavski družini, ki se je iz Bosne preselila v Slovenijo. Ja, Slovenija je bila takrat Kalifornija Združenih držav Jugoslavije, obljubljena dežela, kamor so se s trebuhom za kruhom stekale kolone delavcev iz drugih republik. Ja, ja, samo začasno, ko bodo zaslužili dovolj, se bodo vrnili v domače vukojebine po Balkanu, tam zgradili dvonadstropne hiše in udobno živeli do konca svojih dni. Eh ja, nekaj časa je šlo vse po načrtu, potem pa se je zgradba SFRJ začela majati in razpadati, dokler se ni sesula v prah, pepel in kri, začasni gastarbajterji pa so postali stalni tujci. In ne, Slovenija poslej ni bila več tako fino, kulturno, urejeno in omikano okolje, pač pa se je spremenila v zatohlo, egoistično in nacionalistično mlakužo, ki je na svoje nekdanje sodržavljane čez noč začela gledati zviška in s prezirom. Ali pa še kaj hujšega.

Na to temo smo videli že kar nekaj knjig, filmov in drugih izpovedi, pravzaprav se je v povojnih letih izoblikoval pravi pravcati gastarbajterski podžanr (pri nas je najbolj znan izdelek Čefurji raus!), ki opisuje usode ljudi, ki so imeli srečo, da so se izognili vojni, in nesrečo, da so postali tujci v lastni domovini ali tujini. Avtorica se v Balkanalijah sicer ne izogiba običajnemu naboru tem, s katerimi se ubadajo predvsem avtorji druge generacije priseljencev (vojna, zločini, žrtve, krivice, posledice, položaj v novem okolju, razpetost med tu in tam, kriza identitete ...), vendar jih obravnava neprimerno bolj subtilno in kompleksno kot (moški) predhodniki, brez značilnega robatega humorja, pa tudi brez patetičnega jamranja nad zlo usodo, ki jo je zadela. Poleg tega predhodnike prekaša s prostodušno odkritosrčnostjo.

In ravno ta brezkompromisna iskrenost, to popolno razdajanje, je najmočnejše, pa tudi najbolj ganljivo orožje te knjige. Na stran suvereno manipuliranje in poigravanje z mediji in književnimi (pod)žanri, tudi za različne bridke bosanske zgodbe smo z leti postali vse manj občutljivi, tisto, kar konzumenta Balkanalij zares osvoji, očara in osupne, je popolno duhovno in tudi fizično razgaljanje avtorice. Tu ni nobenega kamufliranja, skrivalnic, prenašanja lastnih izkušenj, misli in dejanj na druge, tu je vse na živo, v prvi osebi ednine, direktno, ostro, boleče neposredno in tako intimno, da je bralcu včasih že kar malo nerodno. Kar je v naši deželici, kjer s(m)o domorodci obsedeni s kukanjem v tujo intimo, pravi mali čudež.

Dva motiva se ponavljata skozi vso knjigo: prvi so podplati, iz katerih poganjajo korenine v tla, drugi pa ovce, ki blejijo in brez-

ciljno tavajo naokoli. Metafore so nedvoumne: korenine pomenijo navezanost na rodni kraj, ovce pa predstavljajo narode Jugoslavije, butaste, zmanipulirane in godne za klanje. Na koncu so korenine prerezane kot popkovina, vez z rojstnim krajem je za vedno pretrgana. Ovčke pa bebavo blejijo naprej, le ena med njimi se obrne proti gledalcu in kot stekel pes z dolgimi ostrimi zobmi srhljivo zareži vanj. Kar pomeni, da je samo vprašanje časa, kdaj bodo ovce spet znorele in se poklale med seboj ...

In še o izvoru pojma Balkan; sestavljata ga besedi bal in kan, ki v turščini pomenita med in kri. No, zdaj vemo, od kod je Angelina Jolie dobila naslov za svoj film.

Avtorica je z Balkanalijami zagotovo magistrirala iz ilustracije, naslednji logični korak bi bil strip. S takim pristopom bi iz rahlo upehanega medija zagotovo izmolzla maksimum. In ustvarila something completely different.

Če naj se izrazim v maniri osnovnošolskega socialističnega ocenjevanja ... Delo: 5, oblika: 5.

Vsekakor knjiga za na vsako slovensko klubsko mizico.

Knjiga:
Samira Kentrić: Balkanalije
Založba: Založba Beletrina (Knjižna zbirka Koda), 2015
Cena: 24 evrov