Kritika / Mumin na Azurni obali
Muumit Rivieralla, 2014
Xavier Picard & Hanna Hemilä
zadržan +
Kremenčkovi.
“Ljubo doma, kdor ga ima,” in “Ni vse zlato, kar se sveti,” sta pregovora, s katerima bi lahko oglaševali tole finsko analogno animacijo, ki mumine – naivna, mehka, ležerna, po finsko ekscentrična bitja, male patriarhalne romantike, ki bi jih v igrani verziji verjetno igrali nilski konji – zapelje na Azurno obalo, kjer pa kar poka od izumetničenosti, slave, blišča in zvezd, tako da se zdi v primerjavi s tem celo muminski patriarhat korak naprej.
Draga bralka, dragi bralec. Kdor želi danes ohraniti trezno glavo, mora imeti dostop do kakovostnih informacij.
Svet je, žal, nasičen z informacijskim šumom, dobre in premišljene analize, komentarji, recenzije in napovedi pa so v Mladini dostopni zgolj naročnikom. Ta prispevek smo za vas izjemoma odklenili.
Naredite tudi vi kaj zase, postanite naš naročnik in preizkusite Mladinin učinek.