Črno-beli fotografski opus Janeza Korošina

V Cankarjevem domu bodo danes, 9. julija ob 20.00 odprli pregledno razstavo Janeza Korošina, pripadnika najstarejše generacije slovenskih fotografov, ki ga uvrščajo med značilne predstavnike t. i. črne fotografije. Damir Globočnik in Nina Pirnat Spahić sta za razstavo izbrala okoli 140 črno-belih fotografij, ki so nastale od leta 1970 do prvega desetletja novega tisočletja in sledijo vsem glavnim tematskim usmeritvam, ki se jim je avtor posvečal v petdesetletnem obdobju svojega delovanja.

Po besedah Damirja Globočnika se je Korošinov samostojni fotografski izraz začel oblikovati v šestdesetih letih, na začetku naslednjega desetletja pa je fotograf dosegel enega prvih vrhuncev. Črno-beli fotografski opus lahko razdelimo v več tematsko zaokroženih, sorazmerno obsežnih ali številčno skromnih ciklusov, v katerih se kot nosilna motiva najpogosteje pojavljata človeška figura in krajina, s katerima se je predstavil na prvi samostojni razstavi leta 1973 na Golniku.

Njegov fotografski opus se najprej deli na figuralne prizore in tiste brez človeške podobe, ki obsegajo zlasti krajinsko fotografijo, po kateri je Korošin tudi sicer najbolj prepoznaven in v njej še posebej pride do izraza avtorjevo iskanje novih likovnih prijemov, novih vizualnih odločitev. Tu poleg različnih, premišljeno kadriranih krajinskih motivov izstopajo zlasti učinkoviti posnetki opuščenih industrijskih objektov.

Ob portretih, ki so pogosto v središču njegove pozornosti, s svojim objektivom sledi obrobnim dogodkom iz predmestnega in vaškega življenja, tudi pogrebom, praznikom in veselicam. Pred nami razgrne pestro paleto kompozicijsko in atmosfersko razgibanih motivov, tu in tam imajo fotografije skorajda etnografski nadih, saj gre za svojevrstne pripovedi o ljudeh in njihovem življenju. Ko nam jih avtor skrajno stvarno, zgoščeno in neposredno približa, se zavemo, kako bogate, zanimive in raznovrstne so male zgodbe življenjskega vsakdanjika, je v katalogu zapisala Nina Pirnat Spahić.

Janez Korošin se je s fotografijo začel ukvarjati pri sedemnajstih letih v Fotoklubu Ravne na Koroškem pod mentorstvom Francija Kamnika. Leta 1966 je postal član Fotokluba Ljubljana. Na fotografskih razstavah je začel sodelovati leta 1968 in postal član Fotogrupe ŠOLT.  Sodeloval je na številnih skupinskih razstavah doma in v tujini ter za svoje delo prejel številne nagrade. Leta 2000 je pri Mednarodni zvezi fotografske umetnosti prejel naziv Excellence FIAP (EFIAP).