Naprej v preteklost

Ta mesec je ljubljansko javnost pozitivno presenetila novica o nameravani zapolnitvi ene od že leta zapuščenih ljubljanskih gradbenih jam. Zgodba o nesrečnem Kolizeju, nekdanji avstrijski tranzitni vojašnici ob Gosposvetski ulici, se vleče že od leta 2003, ko je bilo stavbno zemljišče, ki stoji v samem središču prestolnice, prodano Kranjski investicijski družbi. Že pred prodajo je bil objekt Kolizeja zapuščen in je propadal, po njej pa je postala namera lastnikov očitna – odstraniti so želeli stari zgodovinski spomenik in namesto njega postaviti kulturno-stanovanjski hibrid z novo operno dvorano.

Za izbiro projektanta novega objekta je bil razpisan za lokalno stroko sicer sporen mednarodni arhitekturni natečaj, na njem pa je slavila slovita nizozemska arhitekturna pisarna Neutelings Riedijk. Projektu nikoli ni uspelo pridobiti gradbenega dovoljenja, sprva zaradi neustreznih višinskih gabaritov, kasneje zaradi spomeniškega statusa Kolizeja. Razplet je sledil leta 2011 s porušitvijo spomenika in izdelavo prilagojene rešitve, ki je upoštevala dovoljene višine (novi Kolizej naj bi po novem meril »le« 75 metrov oziroma toliko kot Nebotičnik) in spomeniškovarstvene pripombe. Kljub novemu projektu se je zgodba z natečajnim projektom slabo končala in Ljubljana je dobila še eno v vrsti premnogih gradbenih jam.

Nedavna novica o ponovni oživitvi projekta Kolizej je zato pozitivno presenetila. A hitro se je izkazalo, da pravzaprav ne gre za oživitev starih načrtov, temveč za povsem nov avtorski projekt. Investitor je predstavil vsebinsko in tipološko drugačno zamisel, za katero stoji skupina projektantov iz Nemčije.

V oči je zbodla predvsem opustitev ideje o kulturno-umetniškem centru, ki je bila prej opravičilo za rušitev spomenika nacionalnega kulturnega pomena. Očitno se je investitor zaradi zaostrenih gospodarskih razmer osredotočil le na gradnjo stanovanjsko-poslovnih površin. Ker gre za zasebno investicijo, je ta odločitev sicer z vidika investitorja ekonomsko logična, vsebinsko pa obžalovanja vredna.

V oči bode predvsem opustitev ideje o kulturno-umetniškem centru, ki je bila prej opravičilo za rušitev spomenika nacionalnega kulturnega pomena.

Še spornejša je odločitev za zamenjavo na natečaju izbranih projektantov (kar je v Sloveniji prepogosta praksa), pa tudi odločitev za zunanjo podobo objekta, ki jo predlagajo novi projektanti. Lokacija zemljišča je v neposredni bližini ljubljanskih arhitekturnih presežkov (Dukičevi bloki, Nebotičnik, Metalka ...), to pa projektantom narekuje še posebej premišljeno načrtovanje in umeščanje objektov v ta izjemno občutljivi prostor. Za prilagajanje in preseganje obstoječega urbanega prostora je potrebno temeljito razumevanje in poznavanje zgodovine ožjega in širšega prostora gradbene lokacije. Predlagana rešitev se zdi na načelni ravni povsem korektna. Novi objekt sledi višinam okoliških objektov in upošteva urbanistične gabarite in sosednjo stavbno morfologijo, žal pa je njegov arhitekturni nagovor za sodobni čas in ljubljanski prostor povsem neprimeren. V nasprotju z natečajnim projektom biroja Neutelings Riedijk, ki je bil v svoji tipološki različnosti sicer izzivalen, vendar je hkrati pomenil arhitekturni presežek, imamo pri novem projektu opraviti s poceni triki iz že zdavnaj preživete postmoderne dobe. S svojo monumentalno podobo, visokimi pasažami ob arkadah in nepotrebno historicistično fasado je oblikovno razglašen z zadržanimi Dukičevimi bloki in Delavskim domom, modernističnim hotelom Lev in nizko mestno zazidavo ob Gosposvetski ulici.

Projekt se očitno zgleduje po pragmatično oblikovanih tipoloških rešitvah poslovnih stavb ob Friedrichstrasse v Berlinu, ki so nastale v začetku devetdesetih let v svežnju populističnih političnih investicij v vzhodni del mesta. To so bile konfekcijske rešitve, namenjene hitri in ceneni gradnji, česar ni mogoče nekritično prenesti v okolje Ljubljane, kjer smo desetletja dograjevali mestno središče s premišljenimi rešitvami kakovostnih avtorjev in pod budnim očesom javnosti.

Prelet realiziranih del nemškega biroja, ki je v arhitekturnih krogih znan kot korektno, a izrazito komercialno usmerjeno podjetje, razkrije, da se glavnina njegovega dela osredotoča prav na projektiranje podobnih poslovnih zgradb v nemških mestih. Projektanti, ki so očitno navajeni izrazito tržnega projektnega pristopa, so se zavedali občutljivosti prostorskega konteksta ljubljanske središčne lokacije. Žal na dokaj nespreten način, s postmodernim citiranjem historičnih prvin z bližnjih, spomeniško zavarovanih objektov. Z dodajanjem in citiranjem njihovih arhitekturnih elementov (okna iz paviljona na Šubičevem nebotičniku, členitev gradbenih gabaritov podobno kot pri Dukičevih blokih, obdelava fasade na način Delavskega doma) se objekt sicer poskuša približati ljubljanskemu kontekstu. Vendar pa njegova končna podoba učinkuje zgolj kot neposrečena karikatura ljubljanskega arhitekturnega razvoja.

Ker je projekt šele v fazi izdelave gradbene dokumentacije, je še čas za iskanje rešitve, ki bi bila dostojno, če že ne presežno nadomestilo za porušeni Kolizej. Prav bi bilo, da se ob bok najsodobnejšemu urejanju in oblikovanju javnega prostora v Ljubljani postavi primerljivo sodoben objekt.