Sentimentalno nasilje in ljubeča ekstaza

V Kinodvoru bo od 19. avgusta do 1. septembra na ogled kontroverzni film Ljubezen, ki upodablja čustva ljubezni skozi čutnost spolnosti, tako kot jo doživljamo: v 3D. Prvak novega francoskega ekstremizma Gaspar Noé z vznemirljivo erotično melodramo o fantu, dekletu in še enem dekletu ter doslej najeksplicitnejšimi prizori seksa, kar smo jih kdaj videli na filmskem platnu, znova ruši tabuje in premika meje, kot je to  počel v filmu Nepovratno, zato ne preseneča, da je film letos v Cannesu pritegnil največ pozornosti in dvignil največ prahu.

Zgodba se odvija prvega januarja, zgodaj zjutraj. Telefon zazvoni. Murphy se zbudi ob mladi ženi in njunem dveletnem otroku. Posluša sporočilo, ki mu ga je pustila Electrina mama: zelo je zaskrbljena in rada bi vedela, ali se mu je njena hčer morda oglasila. Electro namreč že nekaj časa pogreša in skrbi jo, da se ji je nekaj zgodilo. V dolgem deževnem dnevu, ki ga Murphy preživi v samoti svojega stanovanja, se spominja svoje največje ljubezni, dve leti trajajočega razmerja z Electro, in goreče strasti, ki je prekipevala od obljub, igric, napak in ekscesov …

Režiser pravi, da je dolga leta sanjal o tem, da bi posnel film, ki bi v polnosti poustvaril strast mladih zaljubljencev, v vsem njenem telesnem in čustvenem ekscesu. Sodobno melodramo, ki bi vključevala številne ljubezenske prizore in presegla nesmiselno neskladje, ki narekuje, da normalen film ne sme vsebovati očitno erotičnih prizorov, pa čeprav se vsi ljudje radi ljubimo. Moj glavni namen je bil prikazati intenzivno strast na naraven način–živalsko, igrivo, radostno, bolečo. Za razliko od vseh mojih filmov tu ne gre za čisto nič drugega kot sentimentalno nasilje in ljubečo ekstazo. Ker film pripoveduje zgodbo o izgubljeni ljubezni, se mi je zdelo, da lahko 3D pomaga gledalcu, da se lažje poistoveti z glavnim likom in njegovo nostalgično otožnostjo.

Gaspar Noé, v Argentini rojeni francoski režiser in scenarist se je podpisal pod večkrat nagrajene celovečerne filme Meso (1991), Sam proti vsem (1998), Nepovratno (2002) in V praznino (2009). Zadnja dva sta bila premierno prikazana v tekmovalnem programu festivala v Cannesu. Številni kritiki njegova dela opišejo kot eksperimente, v katerih avtor preizkuša zmožnost in trpežnost publike v soočenju s temno platjo človeške narave. Filmi Gasparja Noéja, predstavnika novega francoskega ekstremizma, upodabljajo nasilje in perverzijo na način, ki prevprašuje in preizkuša meje družbeno sprejemljivega.