Staš Zgonik  |  foto: Uroš Abram

4. 9. 2015  |  Mladina 36  |  Družba  |  Intervju

»Fičko je pomembnejši kot rolls royce.«

Dr. Orest Jarh

Tehniški muzej Slovenije

Orest Jarh je bil kar 16 let – do lani – direktor Tehniškega muzeja Slovenije, katerega glavna postojanka je nekdanji kartuzijanski samostan v Bistri pri Vrhniki. V njem je zaposlen že skoraj 20 let in v vsem tem času skrbi za njegov elektrooddelek. Njegov prvi projekt – prikaz eksperimentov Nikole Tesle – je še danes ena glavnih atrakcij muzeja.

Ukročena elektrika - predstavitev poskusov Nikole Tesle je še po 20 letih ena glavnih atrakcij muzeja

Ukročena elektrika - predstavitev poskusov Nikole Tesle je še po 20 letih ena glavnih atrakcij muzeja

Glede na to, da je večina industrije v Sloveniji propadla, je danes Tehniški muzej bolj kot ne nekakšen muzej stare slave?

Nekako je to res. V muzeju hranimo kar nekaj zbirk nekoč zelo pomembnih podjetij, ki danes več ne obstajajo, na primer TAM, Tomos, Rog. A to pač ni krivda Tehniškega muzeja. Eksponati so res stvari preteklosti, si pa z drugimi pristopi prizadevamo pokazati tudi, kaj se dogaja danes.

Za katero nekdaj veliko slovensko podjetje vam je najbolj žal? Katero je imelo največji potencial za svetovno slavo?

Iskra, če ostanem na svojem področju, je bila zagotovo tako podjetje, pri čemer ne moremo reči, da je propadla, saj mnogi deli nekdanjega skupnega podjetja še danes uspešno delujejo, nekateri tudi pod drugimi imeni. Potem so tu TAM, Tomos, Litostroj, Metalna ... ter mnoga podjetja lesnopredelovalne, tekstilne in živilske industrije. Vsa ta podjetja so bila na precej visoki ravni, predvsem strokovno, manj pa na marketinškem in poslovodskem področju.

Smo ta potencial za vedno zapravili?

Upam, da ne, predvsem zaradi tega, ker tehnični kadri tudi danes kljub vsemu večinoma nimajo težav z zaposlitvijo. Imamo kar nekaj uspešnih manjših podjetij, kjer jih z veseljem vzamejo v službo. Ko smo pred 15 leti v muzeju postavljali razstavo Tomosovih motorjev, je z nami sodeloval njihov razvojni inženir. Nedavno sem slišal, da je šel v službo k Akrapoviču.

Kako se Tehniški muzej prilagaja današnjemu ‘globaliziranemu’ stanju na področju tehnologije?

Najnovejša tehnologija, predvsem s področja računalništva, je s tega vidika kar problematična. Po zakonski definiciji predmet postane muzejski eksponat, ko je star 50 let, danes pa so mobilni telefoni že po treh letih skorajda muzealija. Pomembno se mi zdi, da se ne vržemo v preširoko zbirateljstvo. Izdelkov dandanes kar mrgoli in selekcija je zelo zahtevna. Vsekakor se poskušamo tudi v tem primeru usmeriti predvsem v proizvode, ki so nastali s pomočjo slovenskega znanja, ne morem pa povsem spregledati tudi tržno najbolj zanimivih izdelkov, ki so pri nas pomenili preboj v smislu uporabe novih tehnologij.

Je pa dejstvo, da je naša tehnološka dediščina vedno bolj uvožena.

Do neke mere bi lahko rekli, da res. A z izjemo računalništva danes še ne razmišljamo o tem, ker večinoma še ne gre za izdelke, ki so že dovolj stari, da bi spadali v muzej. O tem bo treba bolj razmisliti čez kakih 20 let. Vsekakor se bodo vedno našli tudi slovenski izdelki. Res pa je, da v veliko primerih to niso več končni proizvodi, temveč zgolj nekateri sestavni deli, kot na primer izpušne cevi ali elektromotorji.

Kako pa je z donacijami? Se ljudje pri nas težko ločijo od svojih ‘artefaktov’? Jih težko prepustijo muzeju?

To niti ni kakšen poseben problem. Se pa zgodi, da marsikdo precenjuje zgodovinsko vrednost svojih predmetov in pričakuje, da bodo uvrščeni na stalno razstavo. To pa nikakor ni nujno.

»Po zakonski definiciji predmet postane muzejski eksponat, ko je star 50 let, danes pa so mobilni telefoni že po treh letih skorajda muzealija.«

Pogosto zavračate donacije?

V to smo velikokrat prisiljeni. Pomanjkanje prostora je huda težava.

Kako je to mogoče v takem velikem kompleksu, kot je Tehniški muzej?

Naši depoji so trenutno v podstrešnih prostorih, kjer je velik problem statika, zaradi česar jih ne smemo preveč obremeniti, tehnika pa je večinoma težka. Depoji so tako ali tako večni problem veliko muzejev tudi drugod po Evropi, to pa narekuje restriktivno politiko zbiranja. Se pa v Pivki gradijo novi depoji, ki nam bodo precej izboljšali razmere.

Bi se strinjali, da je stalna postavitev v muzeju danes nekoliko za časom? Velik del je na primer namenjen lovstvu s kopico nagačenih živali, za računalništvo pa ni stalnega prostora.

V kratkem se nam obeta obnova objektov in takrat bomo vsaj del stalne postavitve popolnoma spremenili. Danes je muzej razdeljen na posamezne pododdelke, načrtujemo pa preureditev v kronološko postavitev, od pradavnine naprej. Razstava bi se mogoče morala začeti z najstarejšim kolesom, ki je bilo najdeno nedaleč od Bistre, a ga žal ne hranimo mi.

Ste se borili zanj?

Nismo arheološki muzej in ne obvladamo postopkov, potrebnih za primerno shranjevanje tako starih predmetov. To kolo je sicer super zadeva, verjamem pa, da je za tistega, ki ga hrani, tudi veliko breme. Čeprav lahko rečemo, da kolo pomeni začetek tehnike na Slovenskem, gre za arheološko najdbo, ki po definiciji spada v ljubljanski Mestni muzej.

Je težko dobiti primeren kader za vzdrževanje eksponatov?

Nasprotno, povpraševanja je ogromno, kar je seveda posledica visoke brezposelnosti. Na vsak razpis se prijavi nekaj sto ljudi, na neki način je to prava travma. Že dolga leta si pomagamo tudi z javnimi deli. Večji del čuvajskih služb zagotavljamo prek javnih del in ta služba je v lokalnem okolju strašansko priljubljena.

Ali se trudite, da čim več eksponatov ohranite v delujočem stanju?

To je problem, ki ga niti na svetovni ravni še nismo povsem rešili. Vsako delovanje potencialno lahko povzroči škodo, ali je to poškodba, okvara ali pa preprosto obraba. Vsakič znova se sprašujemo, ali zadevo spraviti v delujoče stanje ali ne. Praviloma se pri stvareh, ki so resnično unikatne, raje odločamo bolj konservativno in je za vsak primer ne dajemo v pogon. Če gre za recimo fička, ki jih je po Sloveniji še kar nekaj, pa ne vidim problema v tem, da ga kdaj tudi zapeljemo okoli.

Zbirka Titovih avtomobilov bo še dolgo privabljala obiskovalce

Zbirka Titovih avtomobilov bo še dolgo privabljala obiskovalce

Je sploh smiselno, da je eksponat v muzeju videti kot nov, kot da ga ni še nihče uporabljal?

Naši restavratorji se predvsem trudijo, da predmet ohranijo takšen, kakršen je bil, ko smo ga dobili v muzej. Nismo ljubitelji starodobnih vozil, ki avto vrnejo v stanje ob prihodu iz tovarne. Vsak predmet mora ostati tak, kot je prišel v muzej. V zbirki imamo na primer prvo diplomatsko oklepno vozilo, ki je bilo v lasti slovenske države in na katero so v Sarajevu med vojno streljali. Če bi na njem ostale poškodbe od tega dogodka, bi to imelo vsekakor dodano zgodovinsko vrednost, a so ga žal na veleposlaništvu zatem še uporabljali, zato so morali vozilo obnoviti. Predmet v muzeju ima precej večjo vrednost, če vsebuje tudi zgodbo, bodisi o njegovi uporabi, njegovem življenju ali njegovem lastniku.

So avtomobili v Titovi zbirki vozni?

Načeloma so, jih pa že zelo dolgo nismo zagnali. Avtomobile bi praviloma morali vsakih nekaj let malo pognati, a pri kadru, ki ga imamo, si tega ne moremo privoščiti. Za tovrstno vzdrževanje bi potrebovali posebno delavnico in dva vsaj zaposlena, ki bi se posvečala izključno temu.

Kako kaže z vrnitvijo zbirke, kot zahtevajo v Srbiji?

Z izjemo nekaterih avtomobilov v naši zbirki, ki so nam bili neposredno podarjeni, so ti avtomobili del nasledstvenih pogajanj, ki se vlečejo že 25 let. S tem se ne vznemirjamo preveč. Dokler se ne odloči drugače, pač ostajajo tukaj. Pravzaprav je verjetnost, da bi se v tem primeru kmalu kaj premaknilo, majhna, saj bi to najbrž pomenilo, da bi morali avtomobile razdeliti med vse države naslednice nekdanje Jugoslavije.

Ampak muzej je avtomobile dobil na izposojo za pet let.

Tako je naneslo. Vmes je pač razpadla država. Tudi tanki, ki jih je JLA pustila v Krakovskem gozdu, so ostali naši.

Pa obstaja v Beogradu kakšen predmet, za katerega bi bili sami pripravljeni zamenjati katerega od avtomobilov?

Najbolj me žulijo ostanki Rusjanovega letala. A jih zelo težko zahtevamo nazaj, ker se je usodni polet zgodil tam.

»Pogrešam čase, ko so bili avtomobili avtomobili, ne pa računalniki na kolesih.«

Se vam je v zadnjih letih kdo pritožil, češ, zakaj imate na razstavi avtomobile, ki jih je uporabljal diktator in zločinec?

Reči moram, da te dikcije ni uporabil nihče. Dobivali smo vprašanja, ali je to primerno, naše stališče pa je, da je to pač naša zgodovina, ne glede na to, kaj si kdo o tem obdobju misli. Zbirka je edinstvena v svetovnem merilu in je pravi magnet za obiskovalce. Večina vozil v zbirki za nas ne bi imela kakšnega posebnega pomena, če ne bi pripadala Titu. Rolls royce sam po sebi v skladu z našo zbiralno politiko ni ravno ključni del zbirke. S tega vidika je fičko za nas neskončno bolj pomemben. V zgodovinskem kontekstu pa so pač ta vozila unikati.

Pred 12 leti ste se z Mičem Mrkaićem zapletli v znamenito polemiko glede smiselnosti financiranja kulturnih ustanov. Bi muzej lahko preživel izključno s prihodki obiskovalcev?

Po svoji naravi nisem najbolj navdušen nad kapitalističnim sistemom, kakršen vlada pri nas, saj ni izpolnil mojih pričakovanj. In prepričan sem, da osnovne dobrine, ki bi jih moral biti deležen vsak človek, kot so kultura, zdravstvo, šolstvo ipd., ne bi smele biti za vsako ceno prepuščene trgu. Za muzeje, ki imajo poleg kulturne tudi izobraževalno vlogo, je to praktično nemogoče. Nikjer na svetu ni muzeja, ki bi lahko preživel izključno od komercialnih prihodkov. Ne zato, ker bi bile razstave tako zelo drage, temveč zato, ker je naloga muzejev tudi ohranjati velike količine predmetov. Stroške posamezne razstave je že mogoče pokriti s prihodki od vstopnin, ni pa mogoče s tem financirati vseh dejavnosti, ki potekajo v ozadju in ki se jih redko kateri obiskovalec sploh zaveda. Muzej je mnogo lažje narediti kot pa ga potem vzdrževati.

Kolikšen je sploh delež denarja, ki ga muzej pridobi z vstopninami?

Z lastnim dohodkom, ki vsebuje še druge vire poleg vstopnine, dosegamo okoli 20-odstotni delež, kar je za naše razmere, pa tudi v svetovnem merilu, zelo dobro.

Kaj ob napredku tehnologije najbolj pogrešate, na kaj gledate z največjo nostalgijo?

Pogrešam čase, ko so bili avtomobili avtomobili, ne pa računalniki na kolesih. Spomnim se leta 1990, ko smo imeli v Celju katastrofalne poplave in je voda preplavila mojega fička. Takrat sem si vzel nekaj koncev tedna in avto spet spravil v vozno stanje. Res sem bil ponosen nase. Danes za kaj takega ne bi imel nobene možnosti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Niko Slana, Ljubljana

    Intervju: Dr. Orest Jarh

    Novinar Mladine Staš Zgonik je sogovornika dr. Oresta Jarha, nekdanjega direktorja Tehniškega muzeja Slovenije (TMS), vprašal ali je v Beogradu kakšen predmet, za katerega bi bili sami pripravljeni zamenjati katerega od avtomobilov. »Najbolj me žulijo ostanki Rusjanovega letala. A jih zelo težko zahtevamo nazaj, ker se je usodni polet zgodil tam,« je odgovoril nekdanji direktor... Več