Kipi za boljši svet

Propadanje slovenske industrije, odpuščanja in vedno večja revščina delavcev ter na drugi strani kopičenje kapitala, zloraba pozicije moči in sla po oblasti so prizori, s katerimi se danes soočamo skoraj na vsakem koraku, njihove posledice pa obvladujejo naš celoten življenjski prostor. O tem govori tudi najnovejša ambientalna postavitev kiparja Metoda Frlica z naslovom Udi narodovega telesa ali fantje, zavozili ste, ki bo od 5. do 26. novembra na ogled v škofjeloški Galeriji Ivana Groharja in v kateri s prstom pokaže prav na to kruto dejstvo o nesorazmerju moči in kapitala. Kiparski jezik, s katerim pripoveduje to tragično zgodbo in jo hkrati dviguje tudi na raven groteske in črne komedije, presega meje klasičnega medija. 

Osrednje delo na razstavi je neposreden odgovor na stanje v slovenski in globalni sodobni družbi, ki jo obvladuje peščica privilegiranih, ki na poti k višjim ciljem brutalno izničuje malega človeka. Za vsemi velikimi zgodbami o privatizacijah ali izginotju naših tovarn in izdelkov so namreč usode ljudi in njihovih družin, kar se je dotaknilo tudi Metoda Frlica, ki je naše tovarne in izdelke vselej razumel kot del kolektivne zavesti in tudi lastne identitete, zdaj pa si tudi sam zastavlja vprašanje: kaj našega sploh še ostaja na tem pogorišču in s čim se bomo v prihodnje sploh še lahko poistovetili?

Na razstavi se tako zvrsti slikovito podana ikonografija sodobne družbe. Prizorišče je nekakšna klavnica, v kateri odsekane dlani visijo iz kavljev in med prsti stiskajo simbole propadle oziroma privatizirane industrije-od sladkorja do knjige. Hibridno telo, organizem z zadnjičnimi odprtinami in nekakšnimi štrclji, s katerih visijo prazni baloni. Pod njim pa kup pepela, ki se kopiči na ploščicah z logotipi nekdanjih slovenskih tovarn. Ob njem so odloženi predpasniki in obuvala tistih, ki so opravili to delo in morda že tečejo k naslednjemu koritu, kot v Orwellovi Živalski farmi. Ob tem se vrti projekcija prizora opitega človeka, ki išče ravnotežje. Narodovo telo, ki so mu bili porezani udje, s katerimi je nekoč ustvarjal, se vse bolj sesuva v prah. Zdaj je treba ponovno iskati in najti staro ravnovesje.

Po besedah kustosinje Barbare Sterle Vurnik "je umetniška izjava Metoda Frlica tu in tam morda res zelo neposredna in mestoma celo brutalna, saj zareže v zavest z zelo nazornimi prizori. Gledalcu ne želi prizanesti, ampak ga želi zbuditi iz otopelega sprejemanja dane sedanjosti. A hkrati je v svojem dovršenem kiparskem jeziku in skoraj nostalgičnem spominu na bogastvo naše nekdanje industrijske dediščine precej zapeljiva, žalostno nostalgična in nedvomno plemeniti zavest o pomenu ohranjanja in ustvarjanja skupnega dobrega. Osrednjo zgodbo o usodah Rašice, Tomosa, LTH … avtor dopolnjuje še s posameznimi drugimi deli. Tako je delo Politični govor njegov neposreden odziv na nedavne proteste pri nas in imuniteto politikov na izrečene besede, Snowden govori o posledicah in pomenu (raz)kritja resnice, The Sick Little Boy tematizira problematiko oboroževanja. Skratka, seznam bolečih in travmatičnih tem avtor postavlja pred nas kot klicaj in povabilo k streznitvi."

Vzporednice Frličevi umetniški poziciji lahko najdemo že v zgodnjih zgodovinskih avantgardah, ko so se konstruktivisti zavzemali za boljšo družbo, za delavca, zavedali so se pomena razvoja industrije in želeli, da umetnost prodre tudi do malega človeka. Danes se ta tradicija očitno nadaljuje in avtor nedvomno spada v čudovito družbo umetnikov, ki ozaveščajo javnost s svojimi pronicljivimi beleženji stanja, danes že postindustrijske družbe, in z ohranjanjem spomina na nekdanje vrednote.