Stanka Prodnik Božič

13. 11. 2015  |  Mladina 46  |  Kultura  |  TV

Za infantilnost gre

Strah pred srečnimi družinam

Zora, Marijan in Christian so srečna in v lokalnem okolju dobro sprejeta družina

Zora, Marijan in Christian so srečna in v lokalnem okolju dobro sprejeta družina
© TVS

Vse srečne družine so si podobne, je ugotovil že Tolstoj. Zato srečne družine niso zanimive za umetnost, za televizijo pa le včasih, na primer ko gre za družine z istospolnimi starši. Te so v času, ko katoliški verski gorečneži izvajajo 40-dnevno predreferendumsko molitev za ohranitev tradicionalne oblike družine, v oddaji Tarča z naslovom Pred ljudskim sodiščem prejšnji teden postale predmet debate o tem, ali imajo sploh pravico biti srečne, ali imajo sploh pravico biti.

Nacionalka preseneča tako pozitivno kot negativno, saj na istem krožniku skupaj streže poslastice in pomije. Na eni strani gledalcem ponuja tuje filmske in domače dokumentarne delikatese, na drugi pa servira polemične oddaje, v katerih v goste vabi hujskače, kot sta Zmago Jelinčič, ki so ga na tretjem programu potegnili iz naftalina, in – v že omenjeni Tarči – Vesna Vilčnik, ki je aktivistka Družinske pobude, predsednica Kluba Češplja, ki se zavzema za heteroseksualno spolnost, ter novinarka Janševega portala in televizije Nova24TV.

Kamni spotike so zadnje čase predvsem begunci in istospolne partnerske skupnosti, zato je toliko bolj hvalevredna zelena luč, ki so jo nacionalkini uredniki in direktorji prižgali dokumentarcu, katerega avtor je Edvard Žitnik, sicer novinar dopisnik RTV Slovenija iz ZDA. Dokumentarni film z naslovom Zora, ki smo si ga premierno lahko ogledali v torek zvečer na prvem programu, prikazuje življenje družine, v kateri že enajst let odrašča deklica Zora. Družine, ki ne bi bila nič posebnega, če ne bi bila oba starša moškega spola, Zora pa posvojena.

Skozi pričevanje obeh očkov, deklice in družinskih prijateljev, spoznavamo družino, katere sreča bi bila za kamere dolgočasna, če ne bi bila drugačna od družin, ki jih priznavajo v Sloveniji. Izrazito dokumentarna forma brez avtorjevega komentarja gledalce prepriča, da sta geja – sicer Slovenca, ki živita v ZDA – kot partnerja in starša predana in ljubeča, da živijo v slogi in predvsem da je Zora zadovoljna ter popolnoma normalna enajstletnica. Skratka, da je vse zelo normalno, pa čeprav gre po mnenju pobudnikov referenduma, ki nasprotujejo izenačitvi partnerskih skupnosti, za deviantno obliko družine, ki nima pravice obstajati.

O tem, na kako predsodkov polnem terenu se, predvsem zaradi stigmatizacije, gibamo pri nas, je pokazala pogovorna oddaja Čas za Manco Košir o družinah pred dobrim mesecem, v kateri je voditeljica gostila očeta, ki s partnerjem že sedem let vzgaja deklico, in v kateri je bilo veliko govora o veselju kot ključnem pojmu v slovarju družin. Sicer dobronamerna Koširjeva se je tudi sama spotaknila, ko je gosta posredno vprašala, kateri od njiju z možem ima v družini vlogo očeta in kateri mame, potem pa se spretno izvlekla.

Dober mesec, ki nas še loči od referenduma, ponuja veliko priložnosti za destigmatizacijo. V Koaliciji Za otroke gre, ki zagovarja »prijazen referendum«, zanj pa »najlepšo kampanjo na svetu«, imajo seveda prav. Res gre za otroke, ampak otroci so oni, s svojo infantilnostjo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.